Štefan je bil prvi krščanski mučenec in eden sedmih diakonov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Leta 34 našega štetja je bil obsojen na smrt s kamenjanjem. Goduje na Štefanovo 26. decembra, na ta dan pa je v Sloveniji pogosto blagoslov konj. Tako je bilo tudi v naši župniji.

{jwpics cat_98;6}

Spoznajmo Štefana malo pobliže, saj o njem verjetno kaj malo vemo!

Štefanu, prvemu mučencu, ki se ga Cerkev spominja prvi dan po božičnem prazniku, vemo le malo iz Apostolskih del (6,1-8,2), v katerih nam evangelist Luka poroča o njegovem mučeništvu. Luka nam ni hotel prikazati Štefana toliko za zgled »prvega mučenca«, njegova smrt mu pomeni predvsem izreden dogodek, ki je prispeval k širjenju mlade Cerkve po vsej »Judeji in Samariji« (Apd 1, 8) in oznanjanju krščanstva med pogani.

Štefan je bil eden izmed sedmih mož, ki so bili »na dobrem glasu, polni Duha in modrosti« (Apd 6, 3). Apostoli so jih izbrali in jim zaupali – da bi se izognili sporom v cerkveni občini – s službo božje besede in oskrbovanja mize med helenisti, to je grški govorečimi Judi, rojenimi zunaj Palestine, ki pa so se preselili v Jeruzalem in tam sprejeli krščansko vero, in sploh vsemu helenistično mislečemu delu prve Cerkve. Ti možje so postali voditelji in zastopniki v Jeruzalemu bivajočih krščanskih helenistov, njihove starešine, zraven tega so bili tudi pravi – čeprav ne enakovredni dvanajsterim – »apostoli«, ki so odkrito in prepričevalno oznanjali evangelij v Judeji in zunaj meja. Pred drugimi sedmimi možmi Luka označuje Štefana kot »moža polnega vere in Svetega duha« (Apd 6,5), kot pravega kristjana. Po veri v Boga in v od njega obujenega Jezusa Kristusa je raslo število prvih letnikov, število kristjanov (Apd 2, 36 sl.). S krstom v imenu Jezusa Kristusa so jim bili odpuščeni grehi in so prejeli dar Svetega Duha (Apd 2, 38; 4, 31 in drugod). Kakor drugih »sedem« je tudi Štefan na dobrem glasu, poln Duha in modrosti« (Apd 6, 3). Božja milost in moč delata po njem velike čudeže in znamenja.. bolj kakor drugi se odlikuje po modrosti in duhu, ki se jima nasprotniki »niso mogli ustavljati«; s tako močjo in prepričevalnostjo je oznanjal božjo besedo. Evangelist Luka pripoveduje o tem: »Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja. Vstali pa so nekateri iz shodnice, ki se je imenovala shodnica Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev, in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se prerekali s Štefanom, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril« (Apd 6, 8 – 10).

Luka ne opisuje Štefana samo kot moža, polnega modrosti in duha, sijajnega govornika, marveč tudi kot z milostjo obdarovanega vizionarja, ki se mu je obličje svetilo kakor obličje angelovo (6, 15) in je bil vreden, da je »gledal božje veličanstvo in Jezusa, stoječega na desnici božji« (7, 55 sl.).

Vendar pisatelju Apostolskih del ne gre za to, da bi nam naslikal podobo prvega mučenca, da bi se ob Štefanovih osebnih odlikah in darovih poglobili v pobožno premišljevanje. Gre mu za nekaj več, za pomen tega svetega moža za zgodovino Cerkve: njegova smrt povzroči, da se Cerkev iztrga iz vezi judovstva, postave in templja. Sveti Štefan je s svojim nastopom in poslanstvom, kakor pred njim že Janez Krstnik, še bolj pa Jezus sam, osebnost, ki povzroči temeljito in dokončno ločitev duhov. Usoda tega učenca ni tako slučajno podobna Učenikovi. Vsi darovi, ki so mu bili dani, so mu bili dani za opravljanje službe »diakona«, to je strežnika. Kakor Jezusu so tudi njemu naprtili proces pred velikim zborom. Očitali so mu iste prekrške kakor kakor božjemu Učeniku, privedli prav tako krive priče, nahujskali zoper njega ljudstvo, starešine in pismouke: »Tedaj so naščuvali može, da so govorili: ,Slišali smo ga, da je govoril bogokletne besede zoper Mojzesa in Boga'. In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke; ti so pristopili, ga zgrabili in odvlekli pred veliki zbor. Privedli so krive priče, ki so govorile: ,Ta človek ne neha žaljivo govoriti zoper sveti kraj in zoper postavo'« (Apd 6, 11 – 13).

Na Štefanu se je zdaj izpolnila Jezusova napoved: » Kadar pa vas bodo vlačili v shodnice in pred gosposko in pred oblasti, ne skrbite, kako ali s čim bi se zagovarjali ali kaj bi rekli. Sveti Duh vas bo namreč v isti uri poučil, kaj je treba reči« (Lk 12, 11 sl). Štefan je vedel, kaj mora reči. V mislih je pregledal vso Izraelovo zgodovino, zgodovino božjega odrešenja, božje naklonjenosti ljudstvu, čudežno božje vodstvo – pa tudi upornost izraelskega ljudstva, njegovih očetov, ki »mu niso hoteli biti poslušni, ampak so ga od sebe pahnili in se v srcu obrnili k Egiptu« (Apd 7, 39). Štefan je videl v duhu vese potek dogodkov: Bog pošlje svojega Sina, Pravičnega (Apd 7, 52), pa so ga v svoji trdovratni zakrknjenosti izdali in pribili na križ. In zdaj pride do preloma: božja navzočnost ni vezana na tempelj ne na izvoljeno ljudstvo, njegovo (božje) ljudstvo«, evangelij se bo poslej oznanjal poganom: »Najvišji pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok: ,Najvišje pa ne prebiva v tem, kar napravijo roke, kakor pravi prerok: , Nebesa so mi prestol in zemlja podnožje mojih nog; kakšno hišo mi boste sezidali, pravi Gospod, ali kje je mesto za moj počitek? Ali ni vsega tega naredila moja roka?' Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov vaši očetje niso preganjali? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega ste zdaj izdali in umorili, vi, ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali« (Apd 7, 48 – 53).

Obrambni govor obtoženega Štefana se je spremenil v obtožbo, ki je nasprotnike raztogotila v njihovih srcih, da so z zobmi škripali zoper njega (Apd 7, 45). On pa jih je obtoževal dalje in izrekel sodbo: 'Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici božji« (7, 56). »Da v nebesih se je vzdignil sodnik, Sin človekov, ki zataji pred božjimi angeli tistega, ki njega zataji« (Lk 12, 9). Njim bo odvzeto veselo oznanilo; ta, ki ga zdaj kamenjajo, jih je moral postaviti pred zadnjo odločitev.

Pogumna Štefanova izpoved je zapečatila njegovo smrt. Toda sodnik v nebesih, ki se je vzdignil proti svojim sovražnikom, drži besedo in prizna tistega, ki je njega priznal (Lk 12, 8). Resnični pričevalec za Kristusa, ki je bil svojemu Gospodu v smrti tako zelo podoben, ni zaman klical: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« (Apd 7, 59).

To je vse, kar vemo o Štefanovem življenju. Malo je, a to je preprečljivo dovolj, da spoznamo njegovega duha, njegov značaj. Vsa druga razmišljanja in ugibanja o njegovem duhovnem rodu kot »helenistu«, o njegovem stališču v prvi cerkveni občini in o njegovem nedvomno visokem položaju v njej in podobno, bi se utegnilo izroditi v brezplodna umivanja in iskanja. Za trdno vemo, da je bil poklican v Gospodovo službo in je zvesto hodil po njegovih stopinjah: kot pooblaščeni oznanjevalec, zvest spoznavalec, kot pravi pričevalec – da, kot mučenec svojega gospoda.

Štefan je bil tako zelo služabnik in strežnik (diakon), da je Luka zgodbo njegovega mučeništva lahko lahko postavil povsem v službo zgodovine širjenja evangelija. Zares pravi in veliki svetniki Cerkve so taki pričevalci, ki svojo osebnost popolnoma podredijo službi, službi, ki jo opravljajo po božjem naročilu za ljudi, za krščansko občino, za svet in naposled tudi za zgodovino odrešenja, ki jo uravnava Bog. Tako je tudi Jezus sam pojmoval nalogo svojega življenja: »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Pravi učenec, pravi svetnik gre za svojim Gospodom – kamor ga kliče, tudi v mučeništvo.

Kamnanje prvega mučenca, na katerega se je vrgla nahujskana množica in ga surovo pobila, bi danes imenovali linčanje. Tako je bil Štefan ena prvih žrtev preganjanja, ki je zadelo mlado krščansko občino v Jeruzalemu. Pri mučeniški smrti svetega Štefana je bil posredno udeležen poznejši apostol Pavel; varoval je obleko tistih, ki so Štefana kamnali, in odobraval njegov umor (Apd 7, 58; 8, 1).

Ko je takoj nato izbruhnilo v Palestini splošno preganjanje, je v imenu judovskega velikega zbora sam vneto preganjal kristjane (Apd 8, 3). Drhteč od groženj in morije zoper Gospodove učence si je Pavel – takrat se je še imenoval Savel – od velikega duhovnika izprosil dovoljenje, da bi po shodnicah v Damasku iskal kristjane in jih zvezane privedel v Jeruzalem. Toda tik pred Damaskom je nastal v njegovi notranjosti preobrat: , nenadoma ga je obsijala svetloba z neba; padel je in zaslišal glas: Savel, Savel, kaj me preganjaš? Odgovoril je: Kdo si, Gospod? In ta: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš; toda vstani, pojdi v mesto in povedalo se ti bo, kaj ti je treba storiti« (Apd 9, 1 – 3). Po spreobrnjenju je Pavel spoznal zmoto, sam priznava Timoteju: »Usmiljenje pa sem dosegel, ker sem v neveri ravnal iz nevednosti« (1 Tim 1, 13). Zdaj si je mučenca Štefana vzel za zgled, posnemal je celo način njegovega govorjenja, uporabljal njegove misli in zadnje besede sv. Pavla v 2. pismu Timoteju so skoraj enake Štefanovim besedam, preden je izdihnil.

Značaj in pogum svetega Štefana so naposled občudovali tudi njegovi nasprotniki. Helenistični Judje so ga pokopali in ga iskreno objokovali. Kraj, kjer so ga kamnali, je zunaj, na severni strani mestnega obzidja, nedaleč od današnjih Damaščanskih vrat.

Praznik svetega Štefana se že od konca četrtega stoletja obhaja takoj za božičnim praznikom. Na Štefanovo v cerkvah blagoslovijo vodo in sol. Mnogih navad, ki so se ohranile na Štefanovo, je še v znamenju božiča, tako tudi slovenska pripovedna pesem o sv. Štefanu, ki ga nam predstavlja kot kolednika, ki pod Herodeživim gradom oznanja Mesijevo rojstvo. Kot zavetnik konj in živine sploh je sv. Štefan pač postal na tak način, da je nadomestil neko božanstvo, ki je indoevropskim ljudstvom varovalo konje in živino.

O Štefanovem in ljudskem praznovanju tega patrona ter običajih na njegov god, nam veliko zanimivega pripoveduje Kuretova knjiga Praznično leto Slovencev (IV, 188-206). Svetnikove relikvije časte v Rimu v cerkvi sv. Lovrenca (San Lorenzo fuori le mura). Svetega Štefana upodabljajo najpogosteje s prizorom kamnanja, kot diakona, ki nosi v gubah svoje obleke kamne. Starejše upodobitve ga pogosto kažejo skupaj z diakonom Lovrencom, samega pred velikim zborom, oblečenega kot diakona v amikt, albo in dalmatiko; s palmo v eni in s kamni v drugi roki; s kamni na knjigi, ki jo drži v rokah. Za patrona so si ga izbrali sodarji, kočijaži, zidarji, konjski hlapci, krojači, kamnoseki, tkalci, tesarji; velja za pripošnjika proti obsedenosti, glavobolu, bodečici, proti bolečinam zaradi žolčnih in ledvičnih kamnov, priporočajo pa se mu tudi za srečno smrt.

Iz Štefanovega govora:
»Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje (tako) tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Celo morili so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in tega se zdaj izdali in umorili, vi ki ste prejeli postavo po uredbi angelov in se je niste držali.«

Štefanova mučeniška smrt
Ko so to slišali, so se togotili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega. On pa, ki je bil poln Svetega Duha, je uprl pogled v nebo, videl božje veličanstvo in Jezusa, stoječega na desnici božji, in je rekel: » Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na desnici božji.«

Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj; in vrgli so ga iz mesta ter ga kamenjali. Priče pa so odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kamnali so Štefana, ko je molil: » Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« in ko je to rekel, je zaspal.