Obnašanje v cerkvi je bilo včasih stalnica vzgoje otrok. Starši so nas nenehno opozarjali: »Glej, da ne boš klepetal, pa okrog gledal. Lepo skupaj drži roke in sodeluj z molitvijo in pesmijo!« Kot ministrant se spomnim, da so v cerkvi med otroki hodili trije možje. Bili so »mirovniki«. Sicer pa so otroci kot plutovinasti zamaški na vodi. Nemogoče je vse naenkrat potopiti v vodo. Zmeraj se kakšen najde, ki priplava na površje in odplava po svoje. Možje – redarji so si pomagali z zaušnicami, ki so zalegle samo za tiste, ki so jih dobili.
Pa ne samo otroci, tudi mi odrasli imamo težave z obnašanjem v cerkvi. Že blaženi škof Anton Martin Slomšek je povedal: »V cerkev prihaja veliko ljudi, ki Božjo besedo poslušajo, molijo in pojejo, pa vendar spijo, ker si naukov, katere slišijo, k srcu ne vzamejo in po njih živijo.« Velikokrat med sveto mašo vidim, da imajo nekateri starši in ne samo otroci, v ustih žvečilne gumije. Tudi sem videl, da taki pristopijo k svetemu obhajilu. Lepo bi bilo, da bi skrbi in razvade v življenju pustili zunaj cerkve. Dobro bi bilo, da prenosne telefone izklopimo, da ne bi nekomu zazvonil telefon in bi se ljudje obračali, smejali in dodatno vznemirjali.
Toda, kje so starši naših otrok, ki so jih morda z avtom pripeljali do cerkve, ga poljubili, potem pa se obrnili in se odpeljali po nakupih v trgovine, ali pa domov gledat televizijo, pa naj si bodo to starši prvoobhajancev ali birmancev. Kje ste starši? Zakaj niste ob svojem otroku, in mu kot dobra mama, ali dober oče, s prstom na ustih tiho in vljudno zašepetali: »Jezus je tukaj, sedaj pa se je treba drugače obnašati!« Potrpežljivo in šegavo nas poduči, opozori in nikogar ne žali. »Ampak, kako si upa? Kdo mu je to naročil?« Ali še morda kakšno oporekanje, če kdo opozori njegovega otroka, če se ne zna obnašati v cerkvi, ali se celo naglas s svojim sosedom pogovarja, saj tako ali tako ne ve, kaj se v cerkvi dogaja, ker mu ni nihče povedal. »Ja, glavno, da bo šel moj k obhajilu, ali k birmi, potem pa smo tak rešeni teh obiskov cerkve!«
Srce nam narekuje, vzgojna praksa pa svetuje in vera opogumlja, da nam je napisala in podarila »bonton« za obnašanje v cerkvi, ampak še prej pa srce.
Zato vas starši, katerih otroci bi naj obiskovali cerkev, hodili k maši ali verouku, sprašujem: Kje ste? Ali ni najlepše, lep občutek za otroka in mamo ter očeta, če gre najin otrok, ki je najino zlato, ob nama v cerkev, da sva ob njem sedeva, mu pokaževa, da smo v cerkvi, da je pred nami tabernakelj, da je med nami Jezus in da smo sedaj lahko res srečni kot cela družina. Zato vas starši še enkrat vprašam: Kje ste? Ali vam je res vseeno kakšni bodo vaši otroci, ali vas bodo spoštovali, se z vami pogovarjali? Ali je dovolj, da so pred računalnikom ali pred svojo televizijo v sobi, samo, da sem jaz miren in počnem kar se mi zahoče. Dragi starši »Ne učite svojih otrok moliti, ampak molite z njimi«.
Vprašajte se! Še je čas! Še lahko mirno živimo, seveda, če je to naša želja.
MIR IN DOBRO
