Na enodnevnem izobraževanju (26. januarja 2013), ki sta ga za predstavnike župnijskih pastoralnih svetov in druge sodelavce pripravila Škofijski pastoralni svet in Pastoralna služba, se je zbralo okoli 200 udeležencev. Duhovnikov je bilo 16. Študijski dan, ki se je odvil v prostorih Slomškove gimnazije v Mariboru, je bil posvečen delu s krovnim pastoralnim dokumentom Pridite in poglejte (PIP). Cilj izobraževanja je bil, da bi udeleženci bolje spoznali bistvo in duh dokumenta PIP, njegov poglavitni namen ter metode, kako dokument skupinsko spoznavati, se vanj poglabljati in odkrivati njegovo sporočilo za lastno župnijo. Poleg tega so udeleženci razmišljali tudi o svojem ŽPS z vidika PIP in z vidika vodenja srečanj ŽPS.
Potek študijskega dne
Po prebranem odlomku evangelija in uvodni molitvi je udeležence nagovoril nadškof dr. Marjan Turnšek. V kratkem, jedrnatem in pričevalnem predavanju je spregovoril o osebni in občestveni veri, ki je poglavitni namen PIP-a. Izpostavil je tudi iz vere izvirajoče poslanstvo vernih, da tudi drugim pomagajo najti pot do Kristusa. V tem smislu je vsaka župnija nekak »vaški vodnjak« (iz evangelija o Samarijanki), kjer se lahko vsak sreča z Gospodom. To nalogo od začetka krščanstva vršijo predvsem živa občestva vernih. Te so tudi v našem času znamenja upanja in nove evangelizacije.
Nato so se udeleženci v malih skupinicah drug drugemu na kratko predstavili in si povedali, kaj njim pomeni osebna vera. Dr. Mojca Bertoncel in duhovnik, dipl. teol. Igor Dolinšek pa sta nato predstavila izzive krovnega pastoralnega načrta PIP.
Po odmoru so udeleženci prisluhnili krajšemu predavanju Vinka Potočnika o naših ŽPS, ki naj bi delovali kot dobra ekipa. Sledilo je osebno delo, ko je vsak udeleženec (s pomočjo vprašalnika) ugotavljal značilnosti ŽPS v njihovi župniji. Dobljeni rezultat so si udeleženci v malih skupinah izmenjali in nato na plakat zapisali po dve najbolj pozitivni in najbolj negativni lastnosti naših ŽPS.
Po kosilu je sledil uvod (mag. Marjeta Čampa) v delo v desetih enournih delavnicah, v katerih so se udeleženci posvetili enemu izmed izzivov PIP in ga proučevali po t.im. SWOT metodi. Z rezultati dela so se vrnili v plenum, kjer so ob zaključni besedi nadškofa, ki je bil med udeleženci ves čas, podali še feed-back izobraževalnega dne. Delo je bilo zaključeno v predvidenem času, ob 15. uri.
Udeleženci
S pomočjo izpolnjenega vprašalnika – oddalo nam ga je 158 udeležencev in udeleženk- ugotavljamo, da se je na izobraževanje odzvalo skoraj povsem enako število obeh spolov - le malenkost več moških.
Povprečna starost udeležencev je bila 52 let (moških 54, žensk pa 50 let). Razpon med najstarejšim in najmlajšim udeležencem je znašal nad 50 let: najmlajši jih je imel 23, najstarejši 81 let. Manj kot 35 let je imelo 11% udeležencev, 30% od 35 do 50 let, dobra tretjina (35%) od 50 do 65 let, 17% pa je bilo starejših od 65 let.
Ocena naših ŽPS
V kratkem predavanju je predavatelj orisal tri glavne tipe naših ŽPS. Eni postavljajo v ospredje pomen srečevanj članov ŽPS (najpomembneje se jim zdi, da se radi družijo, dobro jim je biti skupaj, pri delovanju je veliko spontanosti), drugi hočejo imeti vse v naprej natančno določeno (natančen urnik in trajanje sej, uradno vabilo in zapisnik, skratka vsi vselej vedo, kaj jih čaka), v tretjem tipu ŽPS pa se sestanejo, ko je za to potreba, ko je treba kaj narediti za župnijo, - torej se ravnajo nekako projektno: vse in odgovorno za čim boljšo župnijo. ŽPS pa je dobra ekipa tedaj, ko čim bolj učinkovito vrši njemu namenjeno poslanstvo. To pa ni mogoče, če se v ŽPS ne združijo vsi trije prej omenjeni tipi. Z drugimi besedami, ŽPS je lahko uspešen, če upošteva tri stvari: ljudi, ki ga sestavljajo (njihove talente), proces (način) delovanja in rezultat oziroma naloge, ki jih opravi.
Iz analize izpolnjenih vprašalnikov ugotovimo, da ŽPS še najbolje delujejo pod vidikom ljudi (skupna ocena 16,1 od max. 25 točk). Člani se čutijo sprejete takšni kot so. Odnosi med člani so v precejšnji meri sodelovalni, prijetni, iskreni, niso zahrbtni.
Le malo nižje so udeleženci ocenili rezultate dela naših ŽPS. Udeleženci menijo, da na sejah sklenejo, kar ustreza potrebam župnij, ter preverjajo, da se sklepi tudi uresničijo.
Najnižje so udeleženci ocenili proces (način, metodo) dela ŽPS (14,2 točk). Čeprav menijo, da imajo člani možnost predlagati, razpravljati in tako sooblikovati delo v župniji, pa vendar na srečanjih ni veliko možnosti, da bi lahko vsak član izrazil svoje mnenje oziroma stališče. Premalo so jasni cilji posameznih srečanj. Veliko je tudi nerednega prihajanja na srečanja.
Ko so se udeleženci o svoji oceni ŽPS pogovorili, so se zedinili za dve prevladujoči pozitivni in dve negativni lastnosti ŽPS. Med pozitivnimi lastnostmi članov so najpogosteje omenjali odgovornost, zavzetost, pripravljenost za delo, čutijo z župnijo. S svojim delom pomagajo duhovnikom oziroma jih razbremenjujejo. Dobro sodelujejo, tudi z duhovniki.
Med negativnimi vidiki ŽPS udeleženci najpogosteje omenjajo: neredno, preveč redko in neodgovorno sklicevanje sej s strani župnikov, slaba oz. neredna udeležba sej članov ŽPS; pasivnost, neaktivnost, nezainteresiranost – nekateri le na papirju člani ŽPS; ŽPS nimajo vizije o prihodnosti; druži jih zgolj delo; v ŽPS primanjkuje mladih; pomanjkanje vere pri članih ŽPS, prevelik poudarek na gospodarstvu župnije; nalaganje bremen istim ljudem (vedno isti).
Živa občestva – izziv PIP
PIP med petimi izzivi navaja živa občestva. Večina delavnic je za delo po metodi SWOT izbrala ta izziv. Poglejmo, kaj udeleženci po naših župnijah (in v Cerkvi) vidijo kot močne (S) in kaj šibke (W) točke tega izziva, nato pa, kakšne priložnosti (O) in kakšne grožnje (T) predstavlja aktualno družbeno in kulturno okolje.
Med močnimi točkami udeleženci najpogosteje navedejo bogoslužje (evharistija, maša, zakramenti) in molitev (molitvene skupine, molitvene ure, skupna in družinska molitev); duhovne vaje, oratorij, animatorji, duhovna gibanja, skupine – birmanske, bralne, molitvene, pevske in druge manjše skupine; ministranti; karitas, solidarnost, složnost, dobrodelnost, darovi vernikov; osebno pričevanje vernikov.
Kot šibke točke našega verskega/cerkvenega življenja navajajo (marsikaj se ponovi kot odsotnost prej omenjenih močnih točk): glede na vero je govora o šibki veri vodilnih, staršev, pozunanjenost vere, izguba vere pri mladih, nepoznavanje krščanstva; izogibanje in nesposobnost za pogovor o veri; glede duhovnikov: nepovezanost duhovnikov, osamljenost, duhovniške stiske, premalo sodelovanja z laiki, pomanjkanje duhovnikov); glede družine: prešibka verska vzgoja, nezainteresiranost staršev za prenos vere na mlajše generacije; opuščanje obiska maše in molitve; premajhna skrb za mladino v župniji; cerkveno premoženje; pomanjkanje poguma za novosti pri duhovnikih in laikih, odločanje v zaprtih krogih, premalo konstruktivne kritičnosti itd. Udeleženci navajajo še več različnih šibkih točk, kakor kje.
Za priložnosti živih občestev pa so udeleženci navedli: možnosti dobre informiranosti, sodobni mediji, možnost mreženja skupin; prizadevanje za skupno dobro, oblike prostovoljstva, skupne akcije; mednarodno sodelovanje, trenutna materialna kriza in kriza vrednot kot priložnost za nagovarjanje in povabilo; nove poto dialoga; določena priložnost je tudi kriza Cerkve; romanja – zaradi širokih možnosti potovanja.
Kot grožnje izzivu živih občestev pa udeleženci med drugim navajajo: mediji, nestrpnost do vere, Cerkve in kristjanov, proticerkvena nastrojenost okolja; cerkveno premoženje, trenutni ekonomski položaj nadškofije; porabniška miselnost, potrošniška družba, sekularizacija, šola, duh časa, negativno javno mnenje o cerkvi; pomanjkanje duhovnikov.
Ocene dneva izobraževanja
Ob zaključku izobraževalnega dne smo udeležence prosili, da kritično ocenijo, kaj je bilo ta dan zanje posebej pozitivno in kaj negativno (nezadostno, slabo).
Udeleženci so med pozitivne strani dneva največkrat ali zelo pogosto omenili: celodnevna prisotnost nadškofa; odpiranje vsebin, ki so pomembne za osebno vero; dinamično delo (ustvarjalno, sodelujoče, aktivno, razgibano), delo v malih skupinah, izmenjava izkušenj; dobro organizirano in vodeno delo; dobra ekipa, dobra razlaga PIPa, zanimivo in razumljivo podana tematika, dobra in izčrpna predavanja, dobro vzdušje, navdušujoča udeležba, možnost spoznati druge člane, prijetno srečanje, itd. Skratka, udeleženci so mnenja, da je bilo veliko spodbud za boljše delo njihovih ŽPS.
Negativnih ocen študijskega dneva mnogi niso imeli, sicer pa so navajali: vprašanje časa (premalo časa za tako široko tematiko, predvsem za popoldansko delo SWOT analize); za nekatere je bila snov preobsežna, nekatera predavanja predolga, enega so motili barvni lističi (češ da so ti za vrtec), za enega je bilo kosilo preslabo. Nekateri so pogrešali večjo udeležbo duhovnikov.
Za sklep
Ob sklepu je dobro pojasniti, da duhovniki na to izobraževanje niso bili posebej vabljeni. Izobraževalni dan so ti imeli že na pastoralnem dnevu na začetku oktobra 2012. Vseeno pa pripombe udeležencev o duhovnikih (oboje: veselje, da so mnogi zraven in tudi, da jih pogrešajo v večjem številu) zelo razveseljujoče. V njih je namreč čutiti željo po čim boljšem sodelovanju med duhovniki in laiki. Brez tega uspešna nova evangelizacija tudi ni mogoča. Po drugi strani pa je obetajoč zavzet odziv laikov, še posebej v luči občutnega zmanjšanja števila duhovnikov v že kar precej bližnji prihodnosti.
Poleg tega so udeleženci nakazali tudi že smernice za nadaljnje korake usposabljanja. Kar pogoste so namreč pripombe, da bi se morala podobna izobraževanja zgoditi tudi na ravni dekanij, ker bi lahko zajela več članov ŽPS, ne le predstavnikov le-teh. Dekani in dekanijski referenti za ŽPS bodo zato naprošeni, da tudi oni o tem posredujejo svoje poglede in predloge.
Ob vsem pa je še posebej razveseljujoče, da se je ob dokumentu PIP že začelo marsikaj lepega in pomembnega dogajati. Skeptiki, ki so zamahnili z roko ob izjavi »spet en dokument, iz katerega ne bo nič«, imajo na ta način vse manj prostora.
Dr. VINKO POTOČNIK
