Tako kot v preteklem obdobju, nas tudi v velikonočnem času beseda življenja opogumlja, da naj bomo usmiljeni. Ljubezen hrepeni po usmiljenju, z obsojanjem umre. Še posebej v zadnjem obdobju me misel na usmiljenje spodbuja in napolnjuje z velikim veseljem in upanjem. Novi papež Frančišek, ki z vsem svojim bitjem izpoveduje prav to, potem pa nam odpre novo obzorje na tej poti in kot krona velikonočni čas, ki sem ga na svoj način skušal prehoditi z Jezusom. Neizmerno sem hvaležen za ta dar Božjega usmiljenja, za vse, kar je storil za mene, za človeštvo. Takrat, ko mu je potrebno pomagati nositi težko breme križa tudi ni lahko, ampak skozi križ se sveti sonce današnjega vstajenjskega jutra, upanja, ki vsemu daje nov smisel in me opogumlja, da, ko le uspem, živim usmiljenje tudi sam. Do ljudi, do stvarstva in tudi do sebe, saj, ko se zaradi kakšne ne ljubezni obsojam ne živim ljubezni v sedanjem trenutku, s tem jo pa vzamem tistim, ki jim pripada. Vsem nam želim, da bi Beseda v našem življenju povedala vsem ljudem: Jezus se je daroval in umrl ampak je tudi vstal in živi! Danes!

BITI USMILJENI

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«1 (Jak 5,9)

Da bi bolje razumeli besedo življenja, ki nam je predlagana za ta mesec, je treba imeti pred očmi okoliščine, ki so jo narekovale. To so bile pomanjkljivosti v tedanjih krščanskih skupnostih, na katere se obrača pismo apostola Jakoba. Šlo je za pohujšanje, socialne razlike, za sebično uporabljanje bogastva, izkoriščanje delavcev, skratka, svojo vero so kristjani izražali bolj z besedami kakor z dejanji. Vse to je povzročilo zamero in nejevoljo med njimi in nelagodnost v celotni skupnosti.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«

Že v apostolskih časih se je torej dogajalo to, čemur smo tudi danes priča v naših skupnostih: največje težave, da bi živeli svojo vero, pogosto niso tiste, ki prihajajo od zunaj, to je od sveta, temveč tiste, ki prihajajo od znotraj: iz določenih okoliščin, ki se pojavljajo, in ravnanja naših bratov, ki ne živijo v skladu s krščanskim idealom. In to poraja neugodje, nezaupanje in strah.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«

Toda če imajo vsa ta večja ali manjša protislovja in nedoslednosti svoj izvor v ne vedno razsvetljeni veri in še zelo nepopolni ljubezni do Boga in do bližnjega, kristjanov prvi odziv na to ne bi smel biti nepotrpežljivost in nestrpnost, ampak bi se moral odzvati tako, kakor nas uči Jezus. On zahteva od nas potrpežljivo čakanje, razumevanje in usmiljenje, kajti vse to pomaga, da se razvije tisto seme dobrega, ki je bilo vsajeno v nas, kakor razlaga prilika o ljuljki.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«

Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca? Postavlja nas pred težaven vidik krščanskega življenja. Tudi mi smo navzoči v raznih skupnostih (v družini, župniji, združenju, v delovnem okolju, v civilni družbi), kjer je na žalost lahko marsikaj, kar se nam ne zdi v redu: to so značaji drugih ljudi ter način njihovega gledanja in ravnanja, nedoslednosti, ki nas bolijo in v nas zbujajo zavračanje.

To so torej mnoge priložnosti, da bi dobro živeli besedo življenja tega meseca. Namesto, da bi godrnjali ali obsojali - kakor bi nam narekovala skušnjava -, bomo strpni in razumevajoči; potem pa bomo – toliko, kolikor je mogoče – tudi bratovsko opominjali. Predvsem pa bomo krščansko pričevali in bomo na morebitno pomanjkanje ljubezni in zavzetosti odgovorili z večjo ljubeznijo in večjo zavzetostjo z naše strani.

Chiara Lubich