Videmski župnik p. Tarzicij Kolenko je letos organiziral romanje za ženske iz videmske župnije. Na pot smo se odpravile na predzadnjo nedeljo v oktobru, mesecu, ki je posvečenemu rožnemu vencu. Zbralo se je kar 51 žensk, za cel avtobus, na poti pa sta nas spremljala tudi dva moška – p. Tarzicij in šofer Danilo. V nedeljo zjutraj je avtobus najprej pobral romarice na Selih, potem pa še v Vidmu in krenili smo proti Slovenskim goricam. Že takoj zjutraj je bilo vzdušje zelo lepo. Na avtobusu nas je p. Tarzicij najprej prav prisrčno pozdravil in povedal, da je romanje neke vrste duhovna obnova. Včasih je namreč dobro, da se malo umaknemo in smo sami s seboj. Povedal nam je misel, da je Bog ustvaril angele – ženske, ženske so angeli, zato je Bog poslal angele na zemljo. Tam, kjer so angeli, tam so nebesa; če se spoštujemo in se imamo radi, potem že imamo nebesa. Zato bodimo vesele. Romale smo v Slovenske gorice, k sv. Ani, da bi prosile za svoje družine, zase, da bi bile dobre mame, žene.

Nato nas je p. Tarzicij povabil, da skupaj naredimo križ, zapojemo "Je angel Gospodov" in zmolimo za dober in lep dan. Pripravil nam je zelo lepo razmišljanje, z veseljem smo mu prisluhnile.

Dan je posvečen vam, drage žene, mame, babice … Včasih so ženskam rekli "tetica", to je pomenilo, da je ženska spoštovana. Zavedajte se svoje ženskosti; lahko se družite, smejete in jokate, takrat ženske začutijo, da živijo iz sebe. Zavedati se moramo razlike med ženskami in moškimi. Enakopravnost lahko dosežemo, če upoštevamo želje moškega in ženske. Ženska potrebuje pogum, da bi poiskala identiteto zase. Poznamo sedem likov ženske: ljubeča ženska, materinska ženska, mati svečenica, umetnica, bojevnica, kraljica in divja ženska. Žensko je primerjal s kraljico Estero, z likom žene iz Svetega pisma. Kraljica Estera je bila judovsko dekle. Ženske hrepenijo po tem, da bi začutile kraljico v sebi, vendar si ženske kraljice ne upajo sprejeti, velikokrat se postavijo v lik družbe. Kraljica daje svobodo, dostojanstvo, hodi pokončno in pokaže, kaj je. Ženske, ki imajo vero, lahko naredijo čudeže. Če je človek zadovoljen s tem, kar ima, potem je kralj/kraljica v svojem življenju. Ženske, bodite v sebi zadovoljne, srečne, čutite v sebi, da nosite poslanstvo. Kraljica v nas ve, da lepota sije iz notranjega dostojanstva; je varuhinja hiše, oblikuje jo tako, da rada prebiva v njej, v njeni hiši kraljuje Bog, ne glede na to, kaj dela, se zaveda svojega dostojanstva, vse dela iz veselja, zato je srečna.

Po tem čudovitem razmišljanju smo se malo poglobile v svoje duše. Pred nami je bilo še nekaj kilometrov poti, nato pa smo že prispeli v župnijo in občino Sv. Ana v Sl. goricah. Ker smo imeli še nekaj časa do sv. maše, smo si privoščile kavo v bližnji gostilni. Ob 10. uri je sledila skupna maša z domačimi farani, maševala sta p. Tarzicij in njihov domači župnik. Na začetku maše nas je tamkajšnji župnik lepo pozdravil in pohvalil pogum p. Tarzicija, da je pripeljal v njegovo župnijo same romarice. Pri maši je imel p. Tarzicij zelo čudovito pridigo. Naše romanje je poimenoval z besedo »exodus«, kar pomeni izhod, in dodal, da smo doma pustili vse skrbi, da bi se lahko družili.

Sv. Ana je zelo lep kraj, ki ima zelo lepo cerkev, posvečeno sv. Ani. Sem smo prišli predvsem zato, da bi žene prosile sv. Ano za svoje družine. Božja beseda nas danes spominja, da ljubi svojega Boga in svojega bližnjega kakor sam sebe. Če bi izpolnjevali božje zapovedi, potem ne bi imeli drugih zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: Ljubi in delaj, kar hočeš. Če nekoga ljubiš, boš delal to, kar ga razveseljuje. Sami moramo imeti čut, da skrbimo zase, za dom, družino. Vsa opravila moramo delati z ljubeznijo, potem bo to naše zadovoljstvo. Kdor ljubi Boga, ljubi bližnjega. Če gremo z veseljem k maši, nas to osrečuje in gremo veseli domov. Ljubim zato, ker sem ljubljen. Človek, ki je ljubljen, dela v življenju čudeže. Ljudje, ki se razdajajo za druge, čutijo v sebi veselje. Danes je žegnanjska nedelja, posvečena sv. Ani. Če imamo Boga radi, bomo skrbeli za cerkev. Tako kot je cerkev posvečena, tako smo tudi mi posvečeni. Vsi, ki smo poročeni, živimo iz sv. zakona; mož in žena sta posvečena, da z dušo in telesom gradita svoje življenje. Potrudimo se uresničevati Jezusove besede: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Poskušajmo živeti pošteno. Nekaj storimo za svoj dom, v vzgoji otrok, pri skupnem zakonskem življenju … Trudimo se živeti tako, da bomo v ta svet prinesli nekaj lepega in bomo srečni.

Po končani sv. maši nam je tamkajšnji župnik povedal nekaj o njihovi župniji. V ta kraj so hodili romarji peš, tu so se ustavili in molili. Leta 1645 so naprej postavili kapelo, posvečeno sv. Trojici; ker je bilo romarjev vedno več, cerkvica pa premajhna, so leta 1699 postavili temeljni kamen za novo cerkev. Cerkve svete Ane je bila končana in posvečena leta 1705. Pridružili so se apaški župniji, ker niso imeli svojega duhovnika. Začele so se pojavljati ideje za župnijo, iz verskega sklada so leta 1786 ustanovili svojo župnijo. Farani so bili zelo hvaležni. Gospod Holcinger iz Maribora je leta 1795 naredil glavni oltar in prižnice. Orgle so iz leta 1788, obnovljene pa so bile leta 2006. Imajo odlično organistko. Križev pot nosi letnico 1827 in je tudi obnovljen. Leta 1996 so nabavili nove klopi, cerkev so prepleskali, obnovljena je bila električna napeljava, napeljana kurjava, celotna cerkev pa je bila obnovljena pred štirimi leti. Župnija ima 2400 faranov, pretežno kmečkega stanu. Vsako nedeljo je maša, veroukarjev je okrog 240. Župnija se ponaša tudi z zelo dobrim, 40-članskim pevskim zborom.

Čas je hitro minil in že smo se odpravile v kulturni dom, kjer smo imele predavanje. Pričakala nas je gospa Kornelija, zakonsko-družinska terapevtka, iz družinskega centra Mir v Mariboru. Povedala nam je, da delajo z družinami, ki se srečujejo z različnimi težavami, prihajajo pa tudi takšni, ki želijo poglabljati svojo vero, ljubezen, priprave na zakon, večeri za starše, kako vzgajati otroke za življenje, razvezani pari, mame samohranilke, duševni problemi. Za nas je pripravila tri teme: odmik za ženske, biti ženska in hvaležnost.

ODMIK ZA ŽENSKE
Kaj je naše poslanstvo? Tudi ženske smo v Svetem pismu. Bog nas je ustvaril iz ljubezni, dal pa nam je tudi svoje poslanstvo, poslanstvo za nebesa, za večnost – vzgajati otroke, skrbeti za moža. Za Boga je pomembno vsako poslanstvo, zanj smo vse enako pomembne. Tudi me ženske moramo to vzeti resno, saj nam je Bog dal z nekim namenom takšno življenje.

BITI ŽENSKA
Biti ženska je milostno, je nekaj posebnega, v čustvovanju smo drugačne od moških, potrebujemo več pogovora. Ženske smo bitja odnosa, veliko nam pomeni družina, znamo povezovati. Žena je srce družine; ko smo umirjene, ko smo zadovoljne s sabo, lahko povežemo družino. Večina žensk potrebuje pogovor, čuti, da mora govoriti. Pogovor je tisti, ki gradi odnose. Da lahko družina raste v veri, upanju in ljubezni, mora graditi. Srečna je tista družina, kjer se lahko pogovarjamo, da lahko objamem moža, da imam otroke. Odnosi so drugačni in zato je prav, da z njimi ravnamo na drugačen način.

Kako živeti odnose v vsakdanjem življenju? Vsa preprosta dejanja vplivajo na življenje. Ustvarjeni smo iz ljubezni in smo lahko zelo srečni, da lahko ljubimo. Velikokrat nam zmanjkajo povsem preproste besede, kot so prosim, hvala, oprosti … Ljubezen ni vsiljiva, ljubezen vabi, je vljudna. Živeti vsak trenutek z ljubeznijo; samo zdaj, v tem trenutku, ki mi je dan, lahko ljubim, odpuščam, sprejemam, spoštujem. Takrat, ko je preveč, si vzemite čas zase, za Boga, za ljudi, ki jih imate radi.

HVALEŽNOST
Kolikokrat smo hvaležni za to, kar imamo: družino, dom, domače, otroke, prijatelje? Vse to je Božji dar, vse, kar imamo, nam je podarjeno. Za kaj vse smo hvaležne? Za kaj lahko rečem Bogu hvala? Me ženske – žene imamo lep vzgled v Mariji. Kaj pomeni biti ženska – žena? Marija je hodila po enaki poti kot me in še vedno hodi z nami. Ko nam je težko in ko nam je lepo, se ozrimo na Marijo, ona nam bo vedno pokazala, kaj pomeni biti mama, žena, ženska.

Po predavanju smo zapeli pesem Angelček moj, nato pa smo pred župnijsko cerkvijo sv. Ane naredili še skupinsko fotografijo. Pot smo nadaljevali do etnografskega muzeja v kraju Zgornji Dražen Vrh, do Methansove hiše. Muzej, ki je v zasebni lasti, je urejen v več kot 200 let stari hiši.

Utrujeni in lačni smo se z veseljem ustavili na kmečkem turizmu na Sp. Velki, na kmetiji Vesne Sirk. Postregli so nam z odličnim kosilom, k temu pa dodali še boljše vino – posebej za ženske. Na kmetiji so štirje otroci, vsi delajo doma, vodenje kmetije pa je prevzela najmlajša hči. Obdelujejo 70 ha zemlje, imajo 100 glav živine, perutnino in 1,5 ha vinograda. Vse izdelke, pridelane doma, ponujajo gostom v domači gostilni, nekatere izdelke pa je mogoče tudi kupiti.

Okrepčani in dobre volje smo pot nadaljevali do Marije Snežne, na nadmorski višini 405 m, od koder je lep razgled vse do Haloz, na Hrvaško in v Avstrijo. Ker pa je bilo vreme oblačno, naš pogled žal ni segal tako daleč. Med potjo domov smo se kljub temi ustavili še pri Sv. Trojici v Sl. goricah. Domov smo se vrnili v večernih urah, srečne in zadovoljne, saj smo videle zelo lepe kraje, izvedele pa smo tudi marsikaj dobrega in poučnega za naše nadaljnje življenje.

Še enkrat iskrena hvala vsem ženam, ki so bile na romanju, še posebej pa p. Tarziciju, ki je obljubil, da bodo takšna romanja postala tradicionalna.

Rozika Murko