Drugo leto zapored veliko noč obhajamo popolnoma drugače, kot smo bili doslej vajeni. Naše življenje se je naenkrat tako spremenilo, da se še komaj znajdemo.
Že drugič zapored letošnjo veliko noč obhajamo »zaprti« - doma in v družinskem krogu. Letos nam je vendarle nekoliko lažje, ker to ni prvič in ker smo lansko leto prvič izkusili, kako izgleda praznovanje na tak način. Preživeli smo lansko, preživeti bomo morali tudi letošnje, čeprav smo si obakrat želeli, da bi bilo drugače – tako, kot smo bili doslej vajeni praznovati. Odveč je naštevati, kaj vse spada k praznovanju naše velike noči (presmeci, blagoslov velikonočnih jedi, vstajenjska procesija….) in kaj tudi letos pogrešamo. Ali še sploh to lahko imenujemo praznovanje – se v teh dneh najbrž marsikdo sprašuje. Ali nam tako praznovanje sploh lahko kaj pomeni. Nekdo je v teh dneh to lepo razjasnil in takole pokomentiral: kar imamo v sebi, kar nosimo v svojih srcih, tega nam še tako strogi ukrepi in omejitve ne morejo vzeti. Prav je imel. Velika noč je veliko več, kot zunanja znamenja praznovanja, čeprav so tudi ta lepa, pomembna in nam pomagajo praznovati. Praznovanje je odsev vere, ki jo imamo v svojih srcih, vere, da je Gospod trpel, umrl in vstal za vse, ki ga sprejemamo za svojega Odrešenika. Z velikonočno skrivnostjo je osmislil vsa naša prizadevanja, naše preizkušnje, s katerimi se v življenju srečujemo, na koncu tudi našo telesno smrt in nam povedal-pokazal, da je on gospodar življenja in smrti. Kako opogumljajoče za človeka, še posebej za preizkušenega in trpečega človeka!!
V enem naših tednikov smo lahko v teh dneh zasledili lepo in spodbudno misel o tem, da nam je vstali Kristus pokazal strast do življenja. Takole je bilo zapisano: »Te dni se spominjamo Kristusovega vstajenja. S ponižnostjo do Očeta je sprejel križ grehov. Človeku je pokazal pot do odrešenja. To je storil s strastjo, življenje samo zahteva strast, samo s strastjo lahko premagaš smrt; danes kulturo smrti, ki jo prinaša pritlehna sekularizacija. Zato je toliko bolj pomembno, da ob spominu na Vstalega zahtevamo življenje, da nismo mlačni, da nismo brezbrižni do svoje vere. Smo božji otroci, a Jezus nam je dal možnost, da si usodo krojimo sami. Nič se ne bo zgodilo, če bomo stali križem rok, če bomo odločanje o svoji usodi prepustili drugim, da našo strast do življenja in Boga Očeta izženejo iz naših domov, kot so to že storili v javnem življenju. Če bomo do tega brezbrižni, če bomo brezbrižni do svoje vere, bomo izgubili dušo, tisto, kar nas je naredilo za človeka.« Potem pa še nadaljevanje: »Ta velika noč naj bo nov začetek vrnitve h koreninam in k resničnim vrednotam; veri, družini, identiteti, tradiciji in idealom kulture življenja.« Kako lepo in spodbudno!
V mesečni prilogi verskega tednika Družina pa nas odgovorna za Slovence po svetu spodbuja: »Temeljno vezivo našega naroda je bila tudi vera. Ne katerakoli, temveč katoliška. Slovenstvo in katolištvo se je skozi stoletja, celotno tisočletje, tako močno prepletalo, da si enega brez drugega ne moremo predstavljati.«
Letošnje velikonočno praznovanje daje -zaradi številnih omejitev- veliko prostora za razmislek o vsem omenjenem. Iz trdnih korenin smo zrasli in naše korenine želimo take tudi ohraniti. Res je, da bi jih lažje ohranjali tudi ob zunanjem – slovesnem praznovanju. Res pa je tudi , da jih na tak način prav tako lahko ohranimo, saj je najbolj pomembno to, kar je v naših srcih. Če je v njih vera, da je Jezus Kristus naš Odrešenik, potem se nam ni treba bati. Karkoli se namreč zgodi, se ne zgodi brez razloga, kakor se tudi Kalvarija ni zgodila brez razloga – tretji dan jo je obsijala zarja odrešenja. Radostno praznujmo, ker smo vsi mi otroci jutranje zarje.
Blagoslovljene velikonočne praznike vsem!
p. Jože