Sveta maša ali Gospodova večerja je središče bogoslužja, središče naše vere. V cerkvi pri sveti maši Bog posvečuje svet in verni ljudje častijo Boga po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato tudi druge pobožnosti, molitve in dobra dela ohranjajo svojo povezavo z mašo. V duhovnih knjigah beremo o raznih načinih sodelovanja pri sveti maši. V našem času so postali nekateri načini, ki jih te knjige predlagajo, neprimerni. Zaradi tega je drugi vatikanski cerkveni zbor določil naj se obredi prilagodijo.

Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti – latinščina, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja; s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledele in izgubile svoj pomen.

Vera je dar milosti in jo pri bogoslužju izražamo tudi s kretnjami. Zato je drugi vatikanski koncil spodbudil škofovske konference, naj prilagodijo te obrede navadam dežel in okolju, kjer se opravljajo, da bi bile Kristusove besede uresničene v življenju: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« beremo v Matejevem evangeliju. (Mt 18, 20)

Maša ima dva glavna dela: bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. Obe tvorita eno samo celoto. Bog prihaja k nam s pomočjo svoje besede in evharističnega kruha. K bistvu svete maše torej spada branje in razlaga Svetega pisma ter obhajilo, prejem Kristusovega telesa in krvi.

Poseben pomen imajo kretnje, ki jih naredimo ko pridemo v cerkev in sodelujemo pri sveti maši. Vsaka kretnja ima svoj pomen. Ko se pokrižamo prosimo Gospoda, naj navdihuje naše misli, krepi našo voljo, vodi naša čustva in nas spremlja pri vsem, kar delamo. Poklek je znamenje spoštovanja in s tem dejanjem, ki ga naredimo ko pridemo v cerkev, izražamo svojo ponižnost in podrejenost. Zato kristjani poklekamo samo pred Bogom. Ko pri maši stojimo, nekako sporočamo, da smo pripravljeni iti in izpolniti tisto, kar nam Gospod naroči. Stoja je vedno bila molitvena drža in s tem verni človek pokaže pozornost in pripravljenost. Pri maši stojimo med molitvijo slave in vere, pri branju evangelija, med prošnjami, ko gremo k obhajilu in ko nas duhovnik povabijo z vzklikom »molimo«.

Med mašo tudi sedimo. Sedemo takrat, ko se želimo s kom pogovoriti in ko želimo komu prisluhniti. Ko sedimo želimo bolj zbrano poslušati tistega, ki nam govori. Vedno se moramo zavedati, da sedenje zahteva dostojnost. Odveč je govoriti, da lahko iz načina sedenja vidimo, ali se kdo med sedenjem dolgočasi ali pa ne vemo več, ali sedi, ali pa leži. Ko pri maši sedimo, naj se iz naše spoštljive drže vidi, da smo sedli zato, da bi poslušali Gospodove besede. Med mašo nas bogoslužje večkrat povabi, da se poklonimo (narahlo sklonimo glavo) v znamenje zbranosti. Priklonimo se z glavo in tudi z gornjim delom telesa. Ko molimo vero, se pri besedah »in se je utelesil po Svetem Duhu in postal človek« vsi priklonimo. Priklon ima svoj pomen, zato ga naredimo lepo in zbrano. Pomaga nam, da se zavemo, da smo pred nekom, ki zasluži naše spoštovanje.

Tudi naše roke govorijo in molijo pri sveti maši. Z rokami izražamo svoje misli in svoja čustva. Zato je zelo pomembno kako in kje držimo roke pri sveti maši. Kaj delamo z rokami med sveto mašo? Verniki z roko se pokrižamo, se trkamo na prsi, si jih podajamo v znamenje sprave, jih sklenemo, da izražamo zbranost, notranji mir. Na roke prejemamo obhajilo. Nikakor ne bo odveč nekaj besed o tem, saj ga veliko kristjanov prejemajo narobe. Ko gremo k obhajilu je potrebna duhovna priprava (tu spada redna sveta spoved) in primerna telesna drža. Levo roko iztegnemo in odpremo dlan, pod njo pa postavimo desno odprto dlan. Pustimo, da nam duhovniki ali delivec obhajila položi posvečeno hostijo na dlan, nato jo spoštljivo primemo z desno roko in se obhajamo, preden se vrnemo na svoje mesto v cerkvi. Hostije iz rok duhovnika ne primemo s prsti, ampak pustimo, da jo on položi na našo dlan. Obhajila na rokah tudi ne prejemamo v rokavicah. Ta opozorila glede zunanjosti niso odveč, ker se pri obhajilu dogajajo nenavadne stvari. Če verujemo v Kristusa, ki je navzoč v obhajilu, in ga spoštujemo, ga bomo tudi dostojno prejeli.

Trkanje na prsih pri sveti maši je izraz iskrenega kesanja. Trkamo se na prsi, da bi zbudili našo notranjost in se odprli za božji navdih. Pri maši se trkamo na prsi pri kesanju, ko molimo: »žal mi je, zelo mi je žal.«

Tudi klečanje je molitvena drža in je bilo navzoče že pri prvih kristjanih. Klečanje izraža spokorno držo pa tudi držo češčenja. Klečimo, ker se počutimo majhni pred Gospodom, ki je Vsemogočen. Zato je vreden našega češčenja. Pri maši tudi tihota je v službi zbranosti. Želi nam pomagati, da se zberemo k molitvi. Ne moremo slišati Boga, če je v naši notranjosti toliko drugih glasov. Najprej moramo te utišati, da nam lahko spregovori Bog.

Dragi prijatelji, dragi verniki! Ne pozabimo na lepoto in dostojanstvo svete maše. Umetnost je bila pri vseh ljudstvih notranje povezana z vero. V molitvi, pri maši se obračamo k Bogu, ideala dobrote in lepote. Za lepoto bogoslužja je treba imeti poseben čut. Mikavna je pripoved ruske Nestorijeve kronike. Ta poroča o spreobrnjenju svetega Vladimirja, čigar poslance pri iskanju prave vere privedejo v carigrajsko stolnico. Ti o tem poročajo: »Nismo vedeli ali smo še na zemlji ali že v nebesih, kajti na zemlji no mogoče videti takšnega sijaja in lepote, ki je niti nismo sposobni opisati. Vemo samo to, da tam prebiva Bog med ljudmi… Vsak človek, ki je okusil sladko, ne želi več tega, kar je grenko.«

Podobe, sveče, luči, zvonovi, orgle, pesmi, kadilo, bogoslužna oblačila, so zunanji pripomočki. Prava pobožnost more biti tudi brez njih. Spadajo pa k polnosti in moči religioznega izražanja. S pomočjo teh kretenj in pripomočkov bogoslužje ali sveta maša prodira v naše življenje, v dušo ljudstva.

{jwpics cat_1;6}