»Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: »Dobili so svoje plačilo.« Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,16-18)

Slavni dunajski dvorni pridigar Abraham a Santa Clara je nekoč pri bogoslužju vprašal svoje vernike: »Kje hudič ujame največ duš?« Po učinkovitem premoru je zagrmel s prižnice: »Na klopi! Kajne, se čudite, ampak tako je! Na klopi, namreč na dolgi klopi, na katero odlagate svoje dobre sklepe.«

V človekovi naravi je, da se skuša izogibati nerazveseljivim in neprijetnim stvarem tako, da jih odlaga na poznejši čas. Postni čas je kakor noben drug v letu resen čas, v katerem naj bi opravili notranjo generalno obnovo. In kdor s tem ne začne že na pepelnico, ta bo verjetno še v velikem tednu sedel na dolgi klopi dobrih sklepov, ne da bi se v njegovem življenju kaj spremenilo.

Ni treba iti v puščavo, da lahko ubežimo vsemu hrupu in vrvežu vsakdanjosti. Ni treba 40 dni, da spoznamo, da nam življenje ni bilo darovano samo za uživanje, temveč predvsem za preizkušnjo. Ni nujno, da se postimo ob kruhu in vodi, da bi sredi izobilja in nepravičnosti spet našli pravo mero. Vsem pa nam mora biti jasno, da smo na poti k velikemu prazniku in da je pot na kakšen vrh povezana tudi s trudom in odpovedjo.

{jwpics cat_1;6}