Dragi bratje in sestre! Zelo zanimiv in pretresljiv odlomek. Jezus je opozoril svoje učence in ostale ljudi na zelo razširjeno skušnjavo. Še imam časa, konec mojega življenja ne bo zdaj. Kadar se zgodi kaj nepredvidenega in negativnega, se potem radi jezimo na Boga. Judje so bili prepričani, da so nesreče Božja kazen. Bog, ki pošilja nesreče nad tiste, ki ne ravnajo prav, vzbuja grozo, človek ga ne more sprejeti. V resnici Sveto pismo (primer Jobova knjiga) nasprotuje prepričanju, da je nesreča Božja kazen.

Jezus odločno zavrne misel, da bi lahko obstajala povezava med grehom, nesrečo in Božjo kaznijo. Bog je neskončno velik, dober in moder. Ne prerešetava ljudi: »Glej ga, glej. Nedelja je in namesto, da bi šel k maši, se smuča, igra nogomet. Poslal mu bom plaz, da ga bo lepo zasul. Poslal mu bom nesrečo. To ga bo izučilo.

Jezus postavlja v središče vprašanja osebno odgovornost: »Če se ne spreobrnete…« Spreobrnjenje je osebno in odgovorno dejanje. Na osnovi te odločitve vsak lahko zapravi svoje življenje ali ne. Grožnja z nesrečo je samo prispodoba za večno pogubljenje. Človek odtegne svoje življenje od namena, za katerega mu ga je Bog podaril, in to je večno življenje. Ne pozabimo. Bog ne kanuje nikogar. Bog nas je ustvaril svobodne, da izbiramo dobro in slabo, življenje ali smrt. Če izberemo smrt, nam on ne more vsiliti življenja, ker ne bi spoštoval naše svobode, izbrisal bi svojo podobo v nas. Če se tega zavedamo, nas to spodbuja, da smo čimbolj daljnovidni, razumni, modri, previdno, odgovorni.

V našem času mnogi govorijo, da je nekaj, kar je v preteklosti veljajo za slabo, danes lahko dobro. Menijo, da Božje zapovedi za naš čas ne veljajo več. Če je to res, potem na podlagi česa lahko presojamo, kakšna je razlika med sv. Maksimiljanom Kolbejem in Adolfom Hitlerjem? Čemu naj bi veljalo kot nekaj boljšega reševati življenja družinskega očeta kot pa pokončati šest milijonov človeških življenj v taborišču smrti?

V nas je vest, notranji glas, ki nam pomaga presojati naša dejanja, to kar je slabo, in to, kar je dobro. Vsak greh ima svoje ime. Ni dovolj, da rečem: »Nisem bil dober, naredil sem veliko slabega, lahko bi bil boljši ...« Pomembno je greh imenovati po imenu. Če se človek zaveda, da je napravil velik greh, se mora zateči k studencu Božjega usmiljenja, k spovedi. Kdor resno vzame zakrament sprave, bo zopet našel mir svoji duši.

Častitljivega starčka so vprašali: "Kateri so bili v vašem življenju najtežji koraki?" Odgovoril je: "Tisti, ki so me vodili v spovednico." Na vprašanje: "Kateri so bili vaši najlažji koraki?" je odvrnil: "Tisti, ki so me po dobri spovedi vodili iz spovednice." Pokora je nujni korak, da ne bomo pokončani ali pogubljeni, nas opozarja Jezus.

Bog dopusti greh, ker je pustil človeku svobodo. Bog noče nikogar prisiliti, da bi ne delal greha. To pa zato, ker noče hlapcev, ampak svobodne ljudi. Brez svobode človek ne more biti človek. Nikogar ni mogoče prisiliti, da bi s srcem ljubili kakega človeka ali Boga. Življenje na zemlji je čas odločanja za ljubezen ali proti njej. Kako se bomo odločili zdaj, takšna bo naša odločitev za vso večnost.

{jwpics cat_1;6}