V nedeljo 7. marca smo bili patri z dosedanjimi člani župnijskega pastoralnega sveta na romanju v Laškem. S tem skromnim dejanjem smo patri želeli izraziti hvaležnost in priznanje vsem članom pastoralnega sveta za vse dobro, ki so ga storili za župnijo. Vzdušje je bilo lepo in sproščeno, saj smo se odpravili na pot prav s tem namenom.

Zahvala mora biti iskrena in učiti se je moramo že od najnežnejših let. Ni otročje in neumno, kar delajo modri starši, ko otroka, ki izgovarja komaj prve besede, učijo, da za vsak dar reče: "Hvala!" Seveda bo ta nauk šel otroku do srca in bo tam za vedno ostal, če vidi in doživlja, da so tudi odrasli sami hvaležni drug drugemu in, če so verni, predvsem Bogu.

Na večino stvari smo ljudje tako navajeni, da se nam zdi kar samo po sebi umevno, da jih imamo. Kruh, hrana, obleka, stanovanje in še tisoč vsakdanjih stvari nam pač pripada. Ravno zaradi take miselnosti in navajenosti lahko izgubimo čut za hvaležnost. Zato ni tako odveč, da se zahvaljujemo vsem tem možem in ženam. Tako se izkaže, da hvaležnost še zdaleč ni samo navada, ki nekako spada k lepemu vedenju. V resnici je to način življenja, ki nam šele odpre prave globine našega bivanja. Pokaže nam tudi smisel vsega, kar doživljamo in srečujemo na svoji poti. Privoščimo si torej hvaležnost - Bogu in ljudem - da bomo bolj polno in srečno živeli.

Boga ne moremo posnemati v svetosti, v modrosti tudi ne, lahko pa se mu približamo v dobroti.

Naj sklenem z mislijo, katero je apostol Pavel napisal proti koncu svojega prvega pisma Korinčanom, ki še posebej velja za nas in vam jo polagam na srce. Pavel pravi: »Zato, moji ljubi bratje (in sestre), bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1Kor 15, 57).

{jwpics cat_57;6}