Zgodba izgubljenega sina se ponavlja v tisočih in tisočih življenj sodobnega človeka. Pomislimo samo na tiste, ki zapravljajo vse zaradi z nemoralnim in pokvarjenim življenjem. Ni potrebno, da gremo daleč. Poglejmo samo tako imenovana »zabavišča« (bari, diskoteke, gostilne, javne hiše…), kjer ljudje in kristjani zapravljajo toliko časa, denarja, družine in bomo videli mnogo greha, tako sladkega greha, ki se sladi ob dragih alkoholnih pijačah, v privlačnosti neodgovornega in nemoralnega spolnega življenja. Na obrazu in ustnicah teh izgubljenih sinov je mogoče lahko videti zunanjo »življenjsko srečo«, ki pa izgine z njihovega življenja v trenutku, ko se domov vračajo pijani in omamljeni. Pomislimo samo na tiste otroke, ki se sramujejo svojih staršev, ki se predajo razuzdanemu in nemoralnemu življenju. V mislih imejmo starše, ki najdejo svoje otroke na policijski postaja zaradi motenja javnega miru, pijančevanja, pretepanja, … V mislih imejmo starše, ki najdejo svoje otroke brez življenjskega diha zaradi prevelike doze mamil. Ampak nič ne pomaga … kot da ljudje nimamo več zdrave pameti, kot da sodobni človek ne bi bil več človek in ne bi znal živeti, če ne uživa brez meja in se ne preda vsakemu poželenju in nemoralnemu življenju.

Lakota in ponižanje sta streznila izgubljenega sina, da je začel razmišljati o dobrinah, ki jih je imel pri očetu. Kaj naj si mislimo? Naj bo lakota in stiska, da bomo prišli k pameti? Prosimo Boga naj ne da lakote, ker ravno zaradi lakote umira na milijone ljudi po celem svetu. Molimo k Bogu naj ne dovoli ponižanja, ker zaradi ponižanja, milijoni naših bližnjih so brez osnovnih pravic. Dragi prijatelji! Nebeški Oče ima potrpljenje z nami, ki nismo ne lačni in ne ponižani in čaka na našo vrnitev, ker se mu smilimo. Mnogo sinov in hčera se nikdar ne vrne k Bogu, ampak vztraja na poti grešnosti.

Mladenič iz prilike se vrne v očetovo hišo, ker se spominja, da je doma dobro in vedno obilno jedel: »Koliko je najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k Očetu …« (Lk 15, 17-18). Če se mladi, ki zapustijo Cerkev takoj po birmi, ne vrnejo »domov«, je zato, ker niso dobro jedli. Krščanski starši se omejijo na to, da pošiljajo otroke k verouku do birme. In kaj potem? In potem: »K maši noče več hoditi, pa kaj naj naredim?« Kristjanom na župnijah se zdi samoumevno, da so otroci kristjani, zato ker so otroci. Odrasli kristjani se omejimo samo na to, da za praznike gredo k maši samo zaradi tradicije. Obhajilo, birma, Božič in Velika noč so zanje »prazniki, ki so zato, da dobiš darila«.

Otrokom in mladini, ki se »hranijo z vrednotami« iz življenjskega okolja, interneta in televizije, moramo kristjani dati pokusiti vrednote vere: ljubezen, služenje, molitev, ki odpre srce, Božjo besedo, ki daje odgovore na življenjska vprašanja. To živo prijateljstvo z vero, ki jo sami živimo v svobodi in brez vsiljevanja, jih bo naučilo ločevati dobro hrano od pomij … in v trenutku, ko jim bodo ostale samo še pomije … se bodo spomnili »kruha« iz očetove hiše.

Samo kristjani, ki so prepričani, da so našli zaklad, so ponosni na svojo vero in se je veselijo. Samo taki kristjani spodbujajo k iskanju vere tiste, ki je še niso našli. Gotovost, da nas Bog vedno čaka, od koder koli in kadarkoli se vrnemo, je najmočnejši dokaz ljubezni, ki nam ga je lahko dal.

{jwpics cat_1;6}