Jezus v svojem času ni bil preveč priljubljen. To nam mora biti jasno. Res da je imel občudovalce in prijatelje, ampak imel je tudi veliko število nasprotnikov in zavistnežev. Predvsem verski voditelji njegovega časa niso bili navdušeni nad Jezusom, ki je človeka jemal resneje kot pa postavo. Postava je bila zanje sveta. In potem pride Jezus, ljudje so zanj pomembnejši kot pa postava, poleg vsega pa se še ima za Božjega Sina. To je bilo preveč za častite verske voditelje.

Zakonska zvestoba je bila pri Judih velika vrednota. Zavarovali so jo s strogim predpisom, kot beremo v evangeliju. Jezus tega predpisa ne preklicuje. Potrjuje ženino grešnost in se ne izreka proti kamnanju.

Uporablja pa priložnost, da opozori na grehe, ki so hujši od ženinega in katerim podlegajo prav njeni tožilci. Ne more dati prav ljudem, ki se imajo za pravične, obenem pa so tožniki tuje grešnosti.

Zla se ne bomo rešili, če bomo metali kamenje drug v drugega. Prej bo zmanjkalo kamenja kot vzrokov, da se z njim obmetavamo. Pot iz zla je v tem, da vsakdo začne najprej pri sebi odstranjevati greh.

Evangelij nam predstavi žensko, ki so ji moški obgrizli srce. V sebi je nosila greh prešuštva, greh nezvestobe. Vsak, ki je hotel, je spal z njo za potešitev strasti. Najbrž je bila za to tudi sama kriva. A ko sodijo ljudje, sodijo neizprosno, zahtevajo celo kri. Toda Kristus: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." Drug za drugim so odhajali, od najstarejšega, pravi evangelij. Gotovo nobeden od njih ni imel na vesti krivde, ki bi zaslužila smrt. A so dobro razumeli, kaj je Jezus mislil z besedo greh. Saj se je večkrat prerekal z njimi o tem, da greh ni samo to, kar se lahko vidi in opazi, ampak tudi, in včasih še bolj, je greh zlobne misli, hotenje, govorjenje, sovražnost, nevoščljivost, krivo sumničenje itd. Moški, ki so hoteli kamnati grešno žensko, še niso pozabili, da jih je imenoval hinavce, ker gledajo samo na zunanjo čistost in neoporečnost, v srcu pa so polni hudobije; da jih je imenoval pobeljene grobove, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni vsake gnusobe. Osmešili bi se pred njim, če bi si le eden upal dvigniti kamen proti ženi, ki je sicer dejansko in dokazljivo storila greh, pa je morda v srcu manjša grešnica kot kateri izmed njih, ki so jo sodili in obsojali. Kaj jim preostane drugega, kot da tiho izginejo.

Če smo odkriti, moramo priznati, da je še v ljudeh danes dosti farizejske miselnosti in sodbe o grehu in grešniku. Da imamo za greh le ali predvsem tisto, kar je očitno, kar se vidi. Dostikrat celo samo to, kar je kaznivo po državnem zakonu. Posebno aktualen primer za to je zadeva okoli splava ali prekinitve nosečnosti, kot zdaj to omiljeno imenujejo. Koliko je kristjanov, ki tega dejanja nimajo več za greh, odkar naša ustava splav dovoljuje.

Spomnimo se, kako so bile zapostavljene nezakonske matere. Fantu je lahko, njega nihče ne bo obsojal, saj zanj greh nima vidnih posledic. Ne ve pa, da je v resnici on lahko še večji grešnik kot pa zapeljano dekle.

Kako osrečujoča je Jezusova beseda ženi: "Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in ne greši več." To Jezus neštetokrat ponavlja pri spovedi tudi nam: "In jaz te odvežem tvojih grehov. Pojdi, tvoji grehi so ti odpuščeni!"

Ali se mogoče bojimo teh besed in zato težko stopimo v spovednico. Za mnoge ljudi je lažje obsojati in pobirati kamne ter jih metati v bližnje, kot pa, da bi dovolili, da jim pri spovedi Jezus reče »Pojdi, in ne greši več!«.

Spreobrnjenje je tudi to, da ne gledamo na grehe drugih in jih ne obsojamo. Obsodimo sebe in svoje grešno stanje. Kdor bo v tem uspel, bo lahko povsem opravičeno pel velikonočno alelujo.

{jwpics cat_1;6}