Danes smo brali, kako se je Jezus tretjič prikazal učencem. Peter in drugi učenci so bili že v Galileji, kar pomeni, da so se vrnili v vsakdanje življenje. Za vsakogar izmed nas je stavek »Gospod je« pomembna pot, da se sredi vsakdanjega življenja srečamo z Vstalim Gospodom. K duhovni poglobitvi spada, da se v molitvi pogovarjam z Bogom si povsod predstavljam »Gospod je«. »Gospod je« pri meni, če sem v službi, v šoli in delam tisto, kar se od mene pričakuje. »Gospod je«, če imam pomembno opravilo ali izpit. »Gospod je«, če grem k pevskim vajam. In »Gospod je«, če grem po mestu, če grem v kino, če gledam televizijo, če brskam po računalniku, ki je priklopljen na internet. »Gospod je«, če sem v družbi prijateljev, če delam dobra dela, brez da bi pričakoval plačila ali javno pohvalo. Če si v vseh položajih svojega vsakdanjega življenja prikličem v spomin ta stavek, vse dobi nov obraz. Potem vem, da se vstajenje dogaja sredi mojega življenja in da je mogoče tudi v najbolj enostavnih in nepomembnih opravilih.

Vsako jutro tako nenadoma lahko postane svetlo. Nastane oseben odnos s Kristusom vstalim. Od tod pade na vse, kar počnem, nova luč. To namreč počnem pred ljubečimi Božjimi očmi in v občestvu z Vstalim. Tako se ozračje spremeni. Nisem ostal sam. Vstali sam mi stoji ob strani in napolnjuje moj vsakdan z lučjo svojega vstajenja.

Vstali vstopa v naše vsakdanje življenje tudi v vsaki evharistični daritvi, pri vsaki sveti maši. Z drugega brega, iz nebes, prihaja v naš nezanimivi delovni dan. Tujina se spremeni v domovino, mraz v toploto, sivina v blago luč novega jutra. Jezus da učencem kruh in ribo. Kruh je vsakdanja hrana, ki nam daje moč, da opravljamo svoje delo. Riba je hrana nesmrtnosti. Je rajska hrana. Jezus jim je torej dal kruha, svoje poveličano telo, in ribo, ki je bila v antiki hrana nesmrtnosti. Noč praznega, neuspelega ribolova se je prevesila v jutro nesmrtnosti. Iz obale človeškega jih je vstali Gospod popeljal na obalo božjega, kjer so žerjavica, toplota božje ljubezni, kruh, znamenje božje radodarnosti in dobrote, riba, znamenje večnega življenja. V vsaki evharistični daritvi nas Jezus s svojim telesom in krvjo okrepi za vsakdanje naloge. A v vsaki mašni daritvi se zablešči tudi raj, ker nam Kristus podarja nesmrtno hrano Božjega telesa in krvi. Sredi tujine oblačnega jutra nenadoma lahko izkusimo domovino, zaupnost z njim, ki je zdaj v nebesih pri Očetu, pa vendar tudi med nami kot tisti, ki naš vsakdan potopi v Božjo svetlobo svoje ljubezni.

Da bi srečali vstalega Gospoda, ni potrebno iti na dolgo pot ali se zapreti v temo ali iti daleč proč od drugih. Nasprotno! Njegove sledi najdemo vsak dan in v vsem, kar oblikuje naše vsakdanje življenje. Najdemo ga v šolskih klopeh, v katerih izobražujemo svoj razum, ali na hodnikih v gimnaziji sredi mnogih, tako različnih obrazov. Srečujemo ga v sobah bolnišnice, v katerih se delijo tolažba in sredstva za okrepitev, ali na vseh krajih, na katerih se dela za preoblikovanje sveta. Srečujemo ga pri organizacijah, ki se zavzemajo za poboljšanje življenjskih razmer ljudi, ali pri sestankih kristjanov, ki se shajajo v njegovem imenu in delajo iz ljubezni do bližnjega. Vstalega od mrtvih srečujemo povsod, kjer poteka življenje ljudi. Tam je on, živi Gospod, v pomoč ljudem, da se oblikujejo po Božji podobi in sličnosti. Hoče jim pomagati vstati!

Noben neuspeh v našem osebnem življenju ne more izbrisati dejstvo: Gospod je tam, na obali, on me pričakuje v vsaki sveti maši z žerjavico božje ljubezni, s kruhom življenja, s hrano nesmrtnosti. Prepoznajmo ga s pogledom ljubezni.

{jwpics cat_1;6}