Že od otroških let smo slišali starše: »Kako se reče?« Mi pa smo bolj ali manj glasno odgovorili: »Hvala«. Zahvala mora biti iskrena in učiti se je moramo že od rane mladosti. Ni otročje in neumno, kar delajo modri starši, ko otroka, ki izgovarja komaj prve besede, učijo, da za vsak dar reče: "Hvala!" Človek, ki kaže hvaležnost Bogu tako, da skuša sam narediti čim več dobrega, je najbolj bogat in najbolj srečen. In tudi najbolj podoben Bogu. Boga ne moremo posnemati v svetosti, v modrosti tudi ne, lahko pa se mu približamo v dobroti.

Dobri Bog, hvala Ti, ker si me poklical v redovniško in duhovniško službo.

Hvala tebi Slovenija, ker si tako lepa in polna dobrih in čudovitih ljudi.

Dragi patri in moji bratje hvala vam, ker sem lahko vaš brat.

Hvala vam dobri ljudje župnije sv. Vida, ker sem se med vami počutil kot doma.

Hvala…

Razlog za to mojo zahvalo je dejstvo, da se zavedam, kako sem srečen, kako velik dar mi je bil dan in kako so mnogi drugi veliko manj srečni, ne da bi bili za to karkoli krivi. To je priznanje, da ni nič samo po sebi umevno, da mi nič ne pripada, da je vse dar.

p. Cristian Balint