Marijino rojstvo je za ves svet upanje in jutranja zarja odrešenja. To je velik dogodek, tesno povezan s celotno skrivnostjo odrešenja.

Pri nas in po svetu je zgrajenih ogromno cerkva, posvečenih Devici Mariji. Da počastimo rojstni da naše nebeške Matere, smo se farani vidovske fare v nedeljo 5. 9. 2010 odpravili na romanje k Mariji na Staro Goro nad Čedadom v Italiji. Domačini jo imenujejo Madonna di Castelmonte.

Zbrali smo se v nedeljo ob 5 uri zjutraj in jo kar z dvema polnima avtobusoma mahnili na pot. Na začetku našega romanja smo se najprej priporočili dobremu Bogu in  Mariji v varstvo.

Duhovna voditelja sta bila p. Tarzicij Kolenko in p. Janez Ferlež.

Zelo stara je navada, da si romarji pripravijo lesene križce, ki jih puščajo pri stebrih ali postajah, ki so postavljene ob poti navzgor do cerkve. Pravijo, da kdor prvič roma na Staro goro, mora imeti tak križec in ga prinesti s seboj ter ga nekje sredi gore položiti k Marijini podobi.  Tako smo si tudi mi oprtali vsak svoj križ, pa tudi križe naših bližnjih, ki niso mogli z nami; in jih ponesli pred Marijo.  Mašo smo imeli v kapeli, ki je bila skoraj premajhna za vse nas. Naša patra sta nam pripravila zelo doživeto bogoslužje. Nato smo si ogledali tudi cerkev, kjer je na glavnem oltarju Marija z Jezusom. Našo nebeško mater smo počastili s petimi litanijami in pesmijo. Vsak se je tudi priporočil Mariji in jo poprosil, naj mu pomaga nesti križ, ki ga je prinesel s sabo. Pa vendar je prav, da zaupamo, da nam je naložen tako težek križ, kot smo ga sposobni nesti. Naš Oče že ve kaj zmoremo.

Naša naslednja postaja je bil Kobarid. Tam smo si ogledali muzej 1. Svetovne vojne. Nekako si v današnjem času kar ne moremo predstavljati dogodkov tistega časa in trpljenja ljudi – vojakov, ki so se borili za svojo in našo domovino.

V Mostu na Soči nas je čakalo kosilo, ki smo ga z veseljem pospravili, saj smo bili že pošteno lačni. Polni lepih vtisov in Božje milosti smo se v večernih urah odpravili domov.

Zahvaljujem se našima duhovnikoma, ki sta nas spremljala; obema šoferjema, da sta nas varno vozila; hvala vsem romarjem za čudovito druženje; in ne nazadnje hvala dobri Bog in Marija, da sta nas spremljala in varovala  s svojo milostjo, ter nam naklonila lep sončen jesenski dan.

Nekaj slik si lahko ogledate tudi tukaj.

{jwpics cat_72;6}

 

Marijino rojstvo je za ves svet upanje in jutranja zarja odrešenja. To je velik dogodek, tesno povezan s celotno skrivnostjo odrešenja.

Pri nas in po svetu je zgrajenih ogromno cerkva, posvečenih Devici Mariji. Da počastimo rojstni da naše nebeške Matere, smo se farani vidovske fare v nedeljo 5. 9. 2010 odpravili na romanje k Mariji na Staro Goro nad Čedadom v Italiji. Domačini jo imenujejo Madonna di Castelmonte.

Zbrali smo se v nedeljo ob 5 uri zjutraj in jo kar z dvema polnima avtobusoma mahnili na pot. Na začetku našega romanja smo se najprej priporočili dobremu Bogu in Mariji v varstvo.

Duhovna voditelja sta bila p. Tarzicij Kolenko in p. Janez Ferlež.

Zelo stara je navada, da si romarji pripravijo lesene križce, ki jih puščajo pri stebrih ali postajah, ki so postavljene ob poti navzgor do cerkve. Pravijo, da kdor prvič roma na Staro goro, mora imeti tak križec in ga prinesti s seboj ter ga nekje sredi gore položiti k Marijini podobi. Tako smo si tudi mi oprtali vsak svoj križ, pa tudi križe naših bližnjih, ki niso mogli z nami; in jih ponesli pred Marijo. Mašo smo imeli v kapeli, ki je bila skoraj premajhna za vse nas. Naša patra sta nam pripravila zelo doživeto bogoslužje. Nato smo si ogledali tudi cerkev, kjer je na glavnem oltarju Marija z Jezusom. Našo nebeško mater smo počastili s petimi litanijami in pesmijo. Vsak se je tudi priporočil Mariji in jo poprosil, naj mu pomaga nesti križ, ki ga je prinesel s sabo. Pa vendar je prav, da zaupamo, da nam je naložen tako težek križ, kot smo ga sposobni nesti. Naš Oče že ve kaj zmoremo.

Naša naslednja postaja je bil Kobarid. Tam smo si ogledali muzej 1. Svetovne vojne. Nekako si v današnjem času kar ne moremo predstavljati dogodkov tistega časa in trpljenja ljudi – vojakov, ki so se borili za svojo in našo domovino.

V Mostu na Soči nas je čakalo kosilo, ki smo ga z veseljem pospravili, saj smo bili že pošteno lačni. Polni lepih vtisov in Božje milosti smo se v večernih urah odpravili domov.

Zahvaljujem se našima duhovnikoma, ki sta nas spremljala; obema šoferjema, da sta nas varno vozila; hvala vsem romarjem za čudovito druženje; in ne nazadnje hvala dobri Bog in Marija, da sta nas spremljala in varovala s svojo milostjo, ter nam naklonila lep sončen jesenski dan.