Konec tedna, od 14.-16. januarja, so v Kančevcih potekale duhovne vaje za Frančiškove otroke. Tudi nekaj nadebudnežev iz naše župnije je prispevalo svoj del pri udeležbi in s svojo prisotnostjo popestrilo dogajanje teh treh dni. S tem so se nehote držali glavne misli, naj bo vsak izmed nas lučka

Skupaj smo spremljali zgodbo svete Elizabete Ogrske, ki je zavetnica Frančiškovega svetnega reda. Spoznavali smo njeno življenje in odkrivali skrivnosti molitve ter dobrodelnosti. Sveta Elizabeta je bila namreč kraljica, ki je kljub svojemu bogastvu in življenju na dvoru, želela živeti skromno in razdajati sebe in svoje imetje najrevnejšim, tako kot sveti Frančišek. Čeprav so ji vsi na dvoru, razen njenega moža Ludvika, nasprotovali, je vztrajala pri svoji odločitvi za dobro. Ob njej smo razmišljali, kako pomembno je, da smo tudi mi »lučke« za ta svet. Obdelali smo vse načine, kako se med seboj prižigajo lučke in spoznali, da je naša največja Luč Jezus, ki gori vedno, tudi ko vse druge ugasnejo. Poleg »resnih stvari« pa se je zvrstilo tudi veliko različnih delavnic, iger, pesmi, druženja, smeha … v glavnem imeli smo se super!

En od Frančiškovih otrok je na koncu navdušen komentiral, da bi morali imeti to vsak vikend. Po krajšem premisleku pa dodal, da je kljub vsemu boljše, da je to le enkrat na leto, ker bi sicer lahko postalo vse skupaj dolgočasno …

Na koncu pa še dodajamo našo najpomembnejšo pesem, ki smo se jo naučili ta vikend:

Si solza v očeh

Si solza v očeh, kot rosa na tleh, svetiš se.
Neodprti si cvet, biser v školjko ujet, ki skriva se.
Ta lučka si ti, ki sveti v temi in greje me.
Si žarek z neba, poslan od Boga, ki prinaša upanje za vse.

Ti sij, sij ljubezen iz srca, ti grej, grej vse ljudi sveta,
Ti tli, tli v srcu vseh ljudi, jim nosi upanja.

Si kaplja morja, kot rosa z neba, poživljaš me.
Si čudež sveta, govoriš iz srca in poslušaš me.
Ta lučka si ti, ki sveti v temi in greje me.
Si žarek z neba, poslan od Boga, ki prinaša upanje za vse.