God sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika, praznujemo 19. marca. V evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52) je zapisano vse, kar je zanesljivo znanega o Jožefu.
Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8).
Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef je v evangelijih zadnjič omenjen ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.
Evangeliji nam kljub skopim podatkom orišejo sorazmerno jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen« (Mt 1,19), saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino.
Jožef je z lastnim delom omogočil preživljanje družine. Jezus se je ob njemu vzgajal in lahko domnevamo, da je največ časa pred javnim delovanjem preživel kot Jožefov pomočnik.
Jožef je zavetnik umirajočih ob predpostavki, da je pred začetkom Jezusovega javnega delovanja umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin.
Papež Pij IX. (1846–1878) je leta 1870 Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan.
Družina iz Nazareta je zgled odrešenja in svetosti za človeške družine, saj je delo postavljeno v središče vsakdanjega življenja. Cerkev je ta vidik življenja ovrednotila in mu dala liturgično vsebino. Papež Pij XII. (1939–1958) je v cerkveni koledar dodal praznik Jožefa delavca, ki ga praznujemo 1. maja in sovpada s civilnim praznikom dela.
Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh, v kateri je razmišljal o Jožefovem življenju in pričevanju.
{jwpics cat_1;6}
