Po kratkem, a zelo prijetnem obisku v Slovenji sem se sredi maja vrnil domov v Zambijo. V Sloveniji sem doživel lepo domače družinsko srečanje, uredil kar veliko za našo tiskarno, pobral nekaj stare mašinerije in računalnikov ter napolnil nekaj zabojnikov s papirjem. Tudi zdravniki so malo pobrskali po moji krvi, preslikali hrbtenico, naredili mali remont motorja (angiogram srca) in očistili obročke, da bo motor lažje delal še kakšno leto. Hvala vsem za vse, še posebej za potrpljenje z mano in ljubezen, ki sem jo občutil kjerkoli sem bil med vami.
Hvala Bogu, tukaj v Zambiji je Cerkev zelo mlada in razgibana. Že letos smo dobili dva nova mlada škofa. Eden je bil posvečen prejšnjo soboto dobrih 900 km od nas. Ker smo pač v medijih je nujno, da smo osebno prisotni na večjih dogajanjih v Cerkvi in tudi sicer. Z dvema fantoma smo se odpravili na dolgo pot že v petek zjutraj. Na žalost nismo prispeli daleč. Po dobrih 50 km je šofer tovornjaka zaspal in se zaletel naravnost v nas. Vrgel nas je v gozd, kjer smo se nekajkrat obrnili, preskočili velik grm in obstali na kolesih. Tudi tovornjak se je prevrnil in gasilci so morali rešiti voznika iz kabine. Hvala Bogu ni nihče umrl. Šoferja tovornjaka smo spravili v bolnišnico, mi pa smo se počasi spravili domov, se Bogu zahvalili za življenje. Doma smo nazdravili po naši stari navadi s kozarcem vina v zahvalo, da nas Bogec imajo radi in da življenjskih neumnosti in norij še ni konec. Ja, res je, ‘dolgost življenja našega je kratka’ - je kakor na tanki nitki. Zato pa naj skupaj vsak po svojih močeh naredimo še kaj dobrega in tudi neumnega, da bo teh nekaj preostalih življenjskih ur, ko dihamo naš umazani zrak, zanimivo, veselo, prijetno, ljubeče in koristno ne samo nam, marveč še posebej tistim, s katerimi delimo našo vsakdanjost.
MIVA Slovenija - hvala za avto. Hvala tudi sv. Krištofu, ki se mu tokrat ni dremalo, da bi zaspal za volanom, kakor se je to zgodilo vozniku tovornjaka. In kakor se velikokrat dogaja nam, vsem voznikom, ki smo veliko na cesti. Krištof je poskrbel za nas in naj še naprej skrbi za cestne popotnike v plehu in plastiki, ki se imenujejo avtomobili. Ni težko, ampak je vredno reči Bogu hvala vsak dan, ko se pripeljemo srečno domov, saj teh nekaj črk ‘hvala’ ne polepša samo moj dan, ampak še posebej moj odnos do vsega kar je okrog mene ali kar doživljam kjerkoli sem, doma ali okrog po svetu.
Bogu hvala in tudi vam hvala, ki tako lepo skrbite za nas duhovno in telesno.
Slike pa naj ponazorijo kako je bilo.
Vaš Miha {jwpics cat_1;6}
vir: Misijonsko središče Slovenije
