Danes vesoljna Cerkev obhaja Misijonsko nedeljo. Misijonske družbe nas hočejo spomniti, da je vsak od nas po krstu poklican, da vrši misijonsko poslanstvo. Biti

misijonar pomeni biti priča Jezusa Kristusa z besedami in dejanji – skozi vse življenje. Naloga nas vseh je, da po evangeliju pride rešitev tja, kjer je lakota, vojna, nepismenost, bolezen, beda. Geslo letošnje misijonske nedelje je: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Od Kristusa smo poslani, da pričamo z dobroto in ljubeznijo, da molimo in da pomagamo. Misijonska nedelja je zato za nas spet mogočna spodbuda, da kar govorimo tudi zaživimo, da se uresniči beseda apostola Pavla: » … od vas je Gospodova beseda odjeknila po vseh krajih …« In kolikor se naša ljubezen ogreje pri Jezusu Kristusu, toliko lahko odjekne v naših družinah, župnijah, domovini in po vsem svetu. Tja po svetu je odjeknila preko misijonarjev, na katere danes posebej mislimo, zanje molimo in jim skušamo s svojim darom pomagati. Ko se nam včasih zazdi, da se ne splača živeti največjo zapoved, nam pa ravno misijonarji sporočajo, kako tam daleč, pri ljudeh, ki so ponižani in razžaljeni, nepismeni in preganjani, bolni in lačni, kako ravno pri teh preprostih oznanjevanje Božje ljubezni in uresničevanje te ljubezni med njimi, spreminja vsakdan, postavlja na noge, odpira bodočnost, vrača upanje in v tej ljubezni ustvarja človeka vredno življenje.

 

NAŠ ROJAK P. MIHA DREVENŠEK

Je misijonar v Zambiji že približno petintrideset let. V svojo rodno deželo Slovenijo je pripeljal v vseh teh letih že več mladih Zambijcev z različnimi nameni: da so se naučili tiskarskih veščin, da so spoznavali svet računalništva, predvsem pa , da se zahvalijo Slovencem za dobroto in nam s pesmijo in besedo približali afriško kulturo. P. Miha, ki ga glasba spremlja že od malih nog, se je pravzaprav ob glasbi odločil za misijone.

Ko se je po maturi in odsluženi vojaščini vrnil na teološki študij v Ljubljano, je za njega zvedela vsa Slovenija: z bogoslovci je v Sostrem leta 1969 ustanovil glasbeno skupino Minores. Postavni fantje v črnih habitih s kitaro in mladostnimi ritmi so zbirali okrog sebe množice mladih. Presegli so ideološke meje, saj so na njihove koncerte prihajali tudi neverni. Presegli pa so tudi Slovenske meje in sprejeli turnejo v Avstralijo leta 1974.

Med koncertom v veliki avstralski dvorani, se je p. Miha odločil za misijone.

Leta 1977 je prvič stopil na afriška tla in hitro ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, drugače se pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja značaja je postal del njih. Še vedno je Slovenec, ampak spoznava in živi v drugi kulturi, oni so še vedno Zambijci, ampak živijo s Slovencem, ki ima drugačne navade. Nihče nikomur ničesar ne vsiljuje, spoznavajo se, bogatijo, delajo, se veselijo. P. Miha deluje na misijonu Sv. Jožefa v Ndoli. To je verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo, kar je p. Miha postavil na noge, nadaljeval je z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šiviljsko in mizarsko šolo. Danes imajo v šoli 750 učencev, poleg tega še internat, učiteljsko hišo, misijonsko bolnišnico- učitelji in zdravstveno osebje so v glavnem že šolani domačini. P. Miha je v letu 1991 izpeljal zanimiv projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejene korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je že dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. V zadnjih sedemnajstih letih, odkar je na misijonu ustanovil radijsko postajo in odprl tiskarno, kjer tiskajo knjige in svoj časopis, je s kritično in jasno besedo trn v peti zambijski oblasti. V studijo so že vrgli bombo, p. Miha so že pretepli, imeli so že nalog, da ga ubijejo. Kadar mu najbolj grozijo in rjovejo proti njemu, ima največ moči. Predstavlja glas preprostega, domačega, lačnega, neukega, bolnega človeka. V njihovem imenu se bori proti tistim, ki lažejo in kradejo.

S prepoznavno zeleno kapo na glavi in praviloma v tradicionalni afriški obleki, pa p. Miha ostaja v prvi vrsti duhovnik, prerok med ljudmi. Imenujejo ga črnec v beli koži. Leta 2005 je bil proglašen za človeka leta njihovega mesta. Imajo zaupanje v belega človeka, ki živi z njimi. Misijonarji morajo poskrbeti za celega človeka. Vero predstavijo ne kot nekaj v nebesih, ampak kot tisto, kar živimo ta trenutek.

P. Miha zelo rad prihaja domov v Slovenijo, v domačo župnijo Sv. Vida in v domačo vas Pobrežje, čeprav so to večinoma delovni dopusti. Rad pa se spet vrne med svoje Zambijce, saj jim je zelo hvaležen, da so ga sprejeli medse, ter podeli z njimi afriško veselje, razigranost, pa tudi tegobe in nevarnosti, s katerimi se soočajo vsak dan. Prinaša jim pomoč, novo upanje za boljše življenje, ko jim lahko z botrstvom pomagamo k boljši izobrazbi.

Pomagajmo mu tudi mi in se ga spomnimo večkrat in ne samo na misijonsko nedeljo.

Življenje in delo misijonarja p. Martina Kmetca

Rojen je bil 10.11.1956 v Lancovi vasi. Brezskrbno otroštvo je preživel z 2 bratoma in 2 sestrama. Svoje znanje je začel nabirati v OŠ Videm, ker pa je svoje življenje hotel posvetiti duhovniškemu poklicu, se je odločil za študij teologije. Veselje do misijonov je bilo pri njem prisotno že med študijem na Teološki fakulteti. Predstojniki so za to željo vedeli, zato je zadnji letnik teologije končal v Združenih državah Amerike. Po diplomi je bil 6 let vzgojitelj minoritskih bogoslovcev. V tistem času je zasledil v mednarodnem glasilu reda minoritov dnevnik njihovega generalnega predstojnika, ki ga je pisal med potovanjem po Libanonu. Na koncu tega dnevnika je zasledil prošnjo k Bogu, da bi se kateri od mladih fantov odločil za delovanje v Libanonu. To je bila za p. Martina spodbuda, da je leta 1989 napisal prošnjo za misijone. Odšel je na izpopolnjevanje jezika v Francijo, kjer je na Inštitutu za vzhodne jezike študiral arabščino.6. decembra 1990 na god sv. Miklavža je prispel v Libanon – v Bejrut. Tam je deloval skoraj 12 let v samostanu sv. Antona Padovanskega. Predstojniki ves čas podpirajo misijonsko delovanje v arabskih državah tudi zaradi Frančiškove misli, da bi šli pričevat za evangelij in gojit medverski dialog. Soočenje z islamom je bilo težko, saj  je v Libanonu državljanska vojna trajala 17 let, poleg tega pa je tam le 30% kristjanov, 70%  pa muslimanov. Sedaj  p. Martin deluje  v Turčiji že 10 let, v kateri živi 75 milijonov prebivalcev, od tega jih je samo 80 tisoč kristjanov – in so seveda  manjšina. Nekoč je bilo v Turčiji cvetoče krščanstvo, kar pričajo ruševine ostankov nekdanjih mest (Efez, Kološi), - kjer sta delovala tudi sv. Janez in sv. Pavel).Sedaj pa so misijonarji žive priče evangelija v teh krajih. Praksa  tam je, da kjer ni duhovnika, država vzame cerkev in je ni mogoče več dobiti nazaj. V Turčiji je p. Martin deloval najprej v mestu Izmir, ki ima približno 4 milijone prebivalcev, od tega pa je kristjanov le okoli 1200. Mesto Izmir mu je bilo pri srcu, vživel se je v kulturo ljudi, se tudi spoprijateljil z njimi, čeprav je imel v tem  mestu tudi grenko izkušnjo – tam so ga namreč napadli islamski ekstremisti in mu stregli po življenju. Zaradi potrebe deluje sedaj na drugem koncu Turčije v mest

Danes vesoljna Cerkev obhaja Misijonsko nedeljo. Misijonske družbe nas hočejo spomniti, da je vsak od nas po krstu poklican, da vrši misijonsko poslanstvo. Biti

misijonar pomeni biti priča Jezusa Kristusa z besedami in dejanji – skozi vse življenje. Naloga nas vseh je, da po evangeliju pride rešitev tja, kjer je lakota, vojna, nepismenost, bolezen, beda. Geslo letošnje misijonske nedelje je: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Od Kristusa smo poslani, da pričamo z dobroto in ljubeznijo, da molimo in da pomagamo. Misijonska nedelja je zato za nas spet mogočna spodbuda, da kar govorimo tudi zaživimo, da se uresniči beseda apostola Pavla: » … od vas je Gospodova beseda odjeknila po vseh krajih …« In kolikor se naša ljubezen ogreje pri Jezusu Kristusu, toliko lahko odjekne v naših družinah, župnijah, domovini in po vsem svetu. Tja po svetu je odjeknila preko misijonarjev, na katere danes posebej mislimo, zanje molimo in jim skušamo s svojim darom pomagati. Ko se nam včasih zazdi, da se ne splača živeti največjo zapoved, nam pa ravno misijonarji sporočajo, kako tam daleč, pri ljudeh, ki so ponižani in razžaljeni, nepismeni in preganjani, bolni in lačni, kako ravno pri teh preprostih oznanjevanje Božje ljubezni in uresničevanje te ljubezni med njimi, spreminja vsakdan, postavlja na noge, odpira bodočnost, vrača upanje in v tej ljubezni ustvarja človeka vredno življenje.

 

NAŠ ROJAK P. MIHA DREVENŠEK

 

Je misijonar v Zambiji že približno petintrideset let. V svojo rodno deželo Slovenijo je pripeljal v vseh teh letih že več mladih Zambijcev z različnimi nameni: da so se naučili tiskarskih veščin, da so spoznavali svet računalništva, predvsem pa , da se zahvalijo Slovencem za dobroto in nam s pesmijo in besedo približali afriško kulturo. P. Miha, ki ga glasba spremlja že od malih nog, se je pravzaprav ob glasbi odločil za misijone.

Ko se je po maturi in odsluženi vojaščini vrnil na teološki študij v Ljubljano, je za njega zvedela vsa Slovenija: z bogoslovci je v Sostrem leta 1969 ustanovil glasbeno skupino Minores. Postavni fantje v črnih habitih s kitaro in mladostnimi ritmi so zbirali okrog sebe množice mladih. Presegli so ideološke meje, saj so na njihove koncerte prihajali tudi neverni. Presegli pa so tudi Slovenske meje in sprejeli turnejo v Avstralijo leta 1974.

Med koncertom v veliki avstralski dvorani, se je p. Miha odločil za misijone.

Leta 1977 je prvič stopil na afriška tla in hitro ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, drugače se pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja značaja je postal del njih. Še vedno je Slovenec, ampak spoznava in živi v drugi kulturi, oni so še vedno Zambijci, ampak živijo s Slovencem, ki ima drugačne navade. Nihče nikomur ničesar ne vsiljuje, spoznavajo se, bogatijo, delajo, se veselijo. P. Miha deluje na misijonu Sv. Jožefa v Ndoli. To je verski, kulturni, izobraževalni in  zdravstveni center. Semenišče je bilo prvo, kar je p. Miha postavil na noge, nadaljeval je z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šiviljsko in mizarsko šolo. Danes imajo v šoli 750 učencev, poleg tega še internat, učiteljsko hišo, misijonsko bolnišnico- učitelji in zdravstveno osebje  so v glavnem že šolani domačini. P. Miha je v letu 1991 izpeljal zanimiv projekt, ki je v Sloveniji pognal razvejene korenine: botrstvo na daljavo. Čez tisoč zambijskih otrok je že dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. V zadnjih sedemnajstih letih, odkar je na misijonu ustanovil radijsko postajo in odprl tiskarno, kjer tiskajo knjige in svoj časopis, je s kritično in jasno besedo trn v peti zambijski oblasti. V studijo so že vrgli bombo, p. Miha so že pretepli, imeli so že nalog, da ga ubijejo. Kadar mu najbolj grozijo in rjovejo proti njemu, ima največ moči. Predstavlja glas preprostega, domačega, lačnega, neukega, bolnega človeka. V njihovem imenu se bori proti tistim, ki lažejo in kradejo.

S prepoznavno zeleno kapo na glavi in praviloma v tradicionalni afriški obleki, pa p. Miha ostaja v prvi vrsti duhovnik, prerok med ljudmi. Imenujejo ga črnec v beli koži. Leta 2005 je bil proglašen za človeka leta njihovega mesta. Imajo zaupanje v belega človeka, ki živi z njimi. Misijonarji morajo poskrbeti za celega človeka. Vero predstavijo ne kot nekaj v nebesih, ampak kot tisto, kar živimo ta trenutek.

P. Miha zelo rad prihaja domov v Slovenijo, v domačo župnijo Sv. Vida in v domačo vas Pobrežje, čeprav so to večinoma delovni dopusti. Rad pa se spet vrne med svoje Zambijce, saj jim je zelo hvaležen, da so ga sprejeli medse, ter podeli z njimi afriško veselje, razigranost, pa tudi tegobe in nevarnosti, s katerimi se soočajo vsak dan. Prinaša jim pomoč, novo upanje za boljše življenje, ko jim lahko z botrstvom pomagamo k boljši izobrazbi.

Pomagajmo mu tudi mi in se ga spomnimo večkrat in ne samo na misijonsko nedeljo.

 

Življenje in delo misijonarja p. Martina Kmetca

Rojen je bil 10.11.1956 v Lancovi vasi. Brezskrbno otroštvo je preživel z 2 bratoma in 2 sestrama. Svoje znanje je začel nabirati v OŠ Videm, ker pa je svoje življenje hotel posvetiti duhovniškemu poklicu, se je odločil za študij teologije. Veselje do misijonov je bilo pri njem prisotno že med študijem na Teološki fakulteti. Predstojniki so za to željo vedeli, zato je zadnji letnik teologije končal v Združenih državah Amerike. Po diplomi je bil 6 let vzgojitelj minoritskih bogoslovcev. V tistem času je zasledil v mednarodnem glasilu reda minoritov dnevnik njihovega generalnega predstojnika, ki ga je pisal med potovanjem po Libanonu. Na koncu tega dnevnika je zasledil prošnjo k Bogu, da bi se kateri od mladih fantov odločil za delovanje v Libanonu. To je bila za p. Martina spodbuda, da je leta 1989 napisal prošnjo za misijone. Odšel je na izpopolnjevanje jezika v Francijo, kjer je na Inštitutu za vzhodne jezike študiral arabščino.6. decembra 1990 na god sv. Miklavža je prispel v Libanon – v Bejrut. Tam je deloval skoraj 12 let v samostanu sv. Antona Padovanskega. Predstojniki ves čas podpirajo misijonsko delovanje v arabskih državah tudi zaradi Frančiškove misli, da bi šli pričevat za evangelij in gojit medverski dialog. Soočenje z islamom je bilo težko, saj  je v Libanonu državljanska vojna trajala 17 let, poleg tega pa je tam le 30% kristjanov, 70%  pa muslimanov. Sedaj  p. Martin deluje  v Turčiji že 10 let, v kateri živi 75 milijonov prebivalcev, od tega jih je samo 80 tisoč kristjanov – in so seveda  manjšina. Nekoč je bilo v Turčiji cvetoče krščanstvo, kar pričajo ruševine ostankov nekdanjih mest (Efez, Kološi), - kjer sta delovala tudi sv. Janez in sv. Pavel).Sedaj pa so misijonarji žive priče evangelija v teh krajih. Praksa  tam je, da kjer ni duhovnika, država vzame cerkev in je ni mogoče več dobiti nazaj. V Turčiji je p. Martin deloval najprej v mestu Izmir, ki ima približno 4 milijone prebivalcev, od tega pa je kristjanov le okoli 1200. Mesto Izmir mu je bilo pri srcu, vživel se je v kulturo ljudi, se tudi spoprijateljil z njimi, čeprav je imel v tem  mestu tudi grenko izkušnjo – tam so ga namreč napadli islamski ekstremisti in mu stregli po življenju. Zaradi potrebe deluje sedaj na drugem koncu Turčije v mestu Iskenderun, kjer je bil pred 2 letoma umorjen škof Padovese – umorili so ga islamski skrajneži. Zaradi teh nevarnosti ga noč in dan pazi  policija. V vseh letih delovanja v misijonih se p. Martin poglablja v literaturo, da bi se čimbolj približal ljudem v turškem jeziku, ki govori o Bogu in religiji. Prav zato se je poglobil tudi v znanstveno obdelavo islama, kar je potrdil tudi z doktorsko disertacijo.

Mi, ki smo misijonarji tukaj, vsak na svojem področju, spremljajmo delo naših misijonarjev, bodimo z njimi  v molitvah, naj Bog blagoslavlja njihovo delo.

u Iskenderun, kjer je bil pred 2 letoma umorjen škof Padovese – umorili so ga islamski skrajneži. Zaradi teh nevarnosti ga noč in dan pazi policija. V vseh letih delovanja v misijonih se p. Martin poglablja v literaturo, da bi se čimbolj približal ljudem v turškem jeziku, ki govori o Bogu in religiji. Prav zato se je poglobil tudi v znanstveno obdelavo islama, kar je potrdil tudi z doktorsko disertacijo.

Mi, ki smo misijonarji tukaj, vsak na svojem področju, spremljajmo delo naših misijonarjev, bodimo z njimi  v molitvah, naj Bog blagoslavlja njihovo delo.