Od mojega zadnjega obiska Slovenije in sv. Vida na Vidmu pri Ptuju je minilo že nekaj časa. Predlog, da bi nekaj napisal za spletno stran župnije se mi je zdel zanimiv in me je ves čas spremljal. Do zdaj mi ni nič uspelo napisati in moram priznati, da nisem imel blage veze kako bi začel in kaj bi vam povedal. Tudi sedaj mi ni jasno, ampak peturno potovanje z vlakom me je »prisililo« v to, da izkoristim čas in napišem nekaj misli.

Življenje mi je velikokrat pokazalo, da živeti kot kristjan v današnjem svetu je hkrati lepo, težko, zahtevno in odgovorno. Izpovedati vero v Boga v našem času in v družbi v kateri živimo ni stvar navade in tradicije, ampak se tesno drži osebnega odločanja vsakega posameznika. Pogled v preteklost nam je v pomoč, saj izkušnje igrajo pomembno vlogo. Priznati pa je treba, da se tukaj skrije zelo prefinjena nevarnost, ki jo vsi čutimo in ji pravimo nostalgija starih časov, ko vera v Boga, ki ga je oznanjala Cerkev je bila množična, skoraj samoumevna. Hoditi v nedeljo in za praznike k maši je bilo sestavni del samega praznovanja. Zato včasih je možno slišati: »Nedelja ni nedelja, če ne grem k maši«. Danes to velja samo za nekatere, za peščico kristjanov. Kaj pa zdaj? Kako naprej?

Naj se prilagodimo času, mentaliteti in družbi v kateri živimo? Naj opustimo vse kar je povezano z vero in Cerkvijo, ker je to stvar preteklosti, ko je ogromno ljudi ostalo doma pri delu na kmetiji in zaradi tega niso bili tako »napredni in šolani«? Ali ni bolj pametno, da uživamo vsak trenutek svojega kratkega življenja, saj kmalu bomo umrli in je vsega konec? Kaj pomaga vera v Boga, Cerkev, verouk in verska vzgoja, ko pa tisti, ki niso »obremenjeni« s tem so bolj srečni in se jim boljše godi?

Na vsa ta in podobna vprašanja naj si vsak sam da odgovor. Zgled toliko naših prednikov so nam v veliko pomoč. Vera se ni začela z nami in prav tako se ne bo končala z nami. Cerkev in duhovniki, starši in sorodniki ne morejo odločati namesto nas in tudi nas ne morejo prisiliti v to, da bi verovali. Tudi čas kaznovanja in izobčenja iz cerkvenega občestva je minil. Vsak kristjan, ki ne prakticira in ne živi iz osebnega prepričanja in osebne odločitve se izobči sam, postane samotar, postane otok. Vemo pa, da v naši družbi in v našem času nihče ni otok, nihče ne more živeti svoje vere kot samotar, ampak samo kot občestvo, v povezanosti z drugimi. Tudi pravimo, da v slogi je moči. Zaradi tega se danes veliko govori o timskem delu, o skupinskem delu. Tudi vera je timsko delo, je občestvo. Tako kot telo potrebuje hrano, da lahko normalno deluje, tako duša potrebuje duhovno hrano, ki jo krepi in opogumlja.

Dano mi je bilo, da živim svojo vero in odločitev za Boga tako v svoji rojstni deželi, kot tudi v Sloveniji. Velikokrat bi rad primerjal vero v teh dveh deželah. Pogosto me vprašajo kako je z vero v Romuniji, ali se da to primerjati z vero v Sloveniji. Najprej moram povedati, da je to veliko bogastvo in sem zelo hvaležen Bogu in ljudem. Vsak kraj in vsaka župnija ima svoje posebnosti. Če se spustim na širšo raven (država) pa še toliko bolj. To kar nas združuje in nas zedini je ista vera v Boga, ki ga oznanja Cerkev. Povsod je videti ista nevarnost: oddaljevanje, zavračanje Boga in vere. Pa ne mislite samo na nekrščene in brezbožne. Vsako prilagajanje in »polepšanje« vere, ki prihaja z naše strani je nevarno in škodljivo. Božje zapovedi ne moremo »polepšati«, ker so najlepše takšne kot so, ker so božje. Posebnosti kraja, tradicije in običaji so nam lahko v pomoč. Nemogoče je živeti enako povsod, zato pa je mogoče izpovedati povsod isto vero v Boga, hoditi v cerkev k maši, moliti osebno in kot občestvo, ne glede na to kje živimo in delamo.

Naj nas ne skrbi kaj delajo drugi, ampak kaj mi delamo. Zato je osebna odločitev za vero nujno potrebna. Jamranje nič ne koristi. Če je toliko ponudb, ki nas vabijo naj jih izkoristimo, ker bomo srečni, zakaj ne bi imeli tudi kristjani svoje ponudbe? Zato pa ne pozabimo na vztrajnost in na osebno odločitev za vero v Boga!

p. Cristian Balint

{jwpics cat_1;6}