- šmarnice za otroke z naslovom Dober+pravičen.si avtorice Mateje Kropec Šega ter
- šmarnice za odrasle z naslovom Iskalci Božjega kraljestva avtorice Urške Smerkolj.
Šmarnice za otroke Dober+pravičen.si nam v živahnem in otrokom razumljivem jeziku približajo vsakdanje dogodivščine petošolca Roka. Skupaj z njim spoznavamo male radosti in tegobe odraščanja. Rok plete prijateljstva, se uči dobrote in pravičnosti, hkrati pa odkriva tudi, kako napake popraviti in se drugemu opravičiti. Ob iskanjih ga spremljajo starši, njihova molitev in priprošnja v Marijino varstvo. Otroci bodo kot spremljevalno gradivo vsak dan prejeli igralno karto z ilustracijo in vrlinami enega izmed šmarničnih junakov. Na koncu meseca se bodo tako lahko ob igri spominjali, kako pomembno je, da se trudimo biti dobri in pravični hkrati.
Šmarnice za odrasle Iskalci Božjega kraljestva temeljijo na pojmu socialne pravičnosti, ki ga kristjani lahko povežemo z evangeljskim pojmom »Božje kraljestvo med nami«. Zgodbe nam s prikazom posameznih evangeljskih oseb pripovedujejo, da odkrivanje in gradnja Božjega kraljestva sredi sveta ni iluzija, temveč izziv za vsakega izmed nas. Zaključna prošnja vsakega dneva pa nas vabi, da bi svoja iskanja vedno znova znali izročati Božji Materi Mariji.
Šmarnice za otroke - Dober+pravičen.si lahko prebirate tudi na naših straneh.
1. dan šmarnic za otroke: Naš razredni projekt
Živijo, jaz sem Rok. Star sem enajst let in sem precej navihan.
Mama pravi, da me včasih ne dohaja, očka pa jo tolaži, da fantje morajo biti taki. Zato se z njim zelo dobro razumem. Doma imam še tri sestre. Starejšo Betko, ki misli, da je veliko pametnejša od mene, čeprav je komaj v osmem, in dve mlajši. Julija je še čisto majhna, Špela pa je stara ravno toliko, da hodi v prvi razred in jo lahko »fino zafrkavam«, ker se dere za vsako figo. Doma je, kot lahko vidite, pogosto dolgčas, ker se s puncami ne da veliko početi. Še dobro, da imam očija, ker on je pa res »faca«. Ampak v šoli … Tam je super. Sem v razredu, kjer je več kot pol fantov, vsi sedimo zadaj in smo glavni »frajerji«! Punce se samo hihitajo in nas sploh ne zanimajo — no, razen če je treba kakšno ušpičiti. Sploh bi bilo večinoma krasno brez njih, ker tako ali tako ves čas nekaj tožarijo in se prilizujejo učiteljicam. Ja, naša učiteljica je kar prijazna gospa. Sicer se med poukom z njo žal ne moremo šaliti, ampak na izletih in športnih dnevih se pokaže, da ni tako dolgočasna, kot bi si človek mislil v šoli. Priznati moram, da je poštena in se ne pusti zmesti. In najbolj od vsega sovraži, če se ji kdo zlaže. Takrat se ti res ne piše dobro! No, ker se v naši šoli veliko dogaja in nas kar zasipavajo z raznimi projekti, je razredni projekt letos predlagala tudi naša učiteljica. Imenujemo ga »Dobri in pravični«. Niti še ne vem natančno, kaj to pomeni, ampak rekla je, da bomo tej temi posvetili nekaj naših razrednih ur in da se bomo kdaj o tem pogovarjali tudi kar tako med rednim poukom. Spomnim se, da smo pri verouku pred božičem razpravljali, da je bil dober in pravičen mož sveti Jožef, ki goduje ravno danes. Mogoče bi šolsko temo lahko prenesli tudi k verouku? Sošolec David se je učiteljici smejal in za njim še trije drugi fantje, a jih je kar hitro utišala. Meni se zdi, da bi to lahko bil kar zanimiv projekt. Moj očka namreč vedno trdi, naj ne bom tako strašansko pravičen, ampak vedno najprej dober. Priznam — včasih ga ne razumem najbolje, pogosto mi je njegovo pridiganje odveč. Predvsem takrat, ko se moram zaradi tega odpovedati kaki stvari, za katero menim, da mi pripada. Zvečer smo se o tem pogovarjali tudi doma. Tako mi je všeč, da nas mama in očka prideta pokrižat, ko smo vsi otroci že v posteljah. Potem se včasih tudi pogovarjamo o kaki zanimivi temi. Mama sicer zeha, pogleduje proti uri in nepospravljeni kuhinji, ampak zapusti nas le takrat, ko se iz spalnice oglasi Julija. Drugače pa klepeta z nami. Očka je menil, da je naš projekt lahko krasen za razredno skupnost, mama pa je dodala, da tudi za vsakega otroka posebej. Jaz sem bil modro tiho, ker vsega še niti ne razumem, zato se raje nisem izpostavljal. Betka je predlagala, da bi se v maju, ko začenjamo s šmarnicami, tudi doma lahko lotili podobnega projekta. Letošnji maj je za Betko in za vso našo družino poseben maj. Sredi meseca bo namreč Betka prejela zakrament svete birme. Mama in oče sta se spogledala, očka je dvignil eno obrv, mama pa se mu je nasmehnila. Potem sta prikimala in dodala, da bosta o vsem še razmislila in se pogovorila.
Naloga: Doma pripravi Marijin oltarček!
2. dan šmarnic za otroke: Kdo je glavni?
Včeraj smo spoznali Roka in njegovo družino: očeta, mamo in tri sestre. Rok hodi v peti razred in v šoli se dogaja veliko zanimivih reči. Ta mesec se bodo pri razrednih urah ukvarjali s projektom »Dobri in pravični «.
Danes sem iz šole prišel s strgano majico in z buško. In s podpisom v beležki. Ob prihodu domov sem na ves glas pozdravil, potem pa stekel v kopalnico, da bi se na hitro preoblekel in pogledal, kakšen je moj obraz. Iz kupa umazanega perila sem izbrskal majico, ki sem jo nosil včeraj, buško na čelu pa sem na srečo precej pokril z lasmi.Še dobro, da ne pustim več, da mi jih postrižejo čisto na kratko.Iz kuhinje je zapeljivo dišalo po palačinkah in nisem se mogel upreti, da ne bi šel pogledat, kdaj bo kosilo. Seveda sem pri tem tvegal dvoje: najprej to, da me bo mama s čim zaposlila, potem pa še to, da bo opazila mojo modrico sredi čela. Saj ne, da je bilo kaj resnega, samo vprašanjem sem se želel izogniti. Ampak mama ne bi bila mama, če ne bi, brž ko sem v kuhinjo pomolil nos, zaklicala: »Ja kaj pa imaš na čelu?« Seveda ni pozabila dodati: »Prosim, pripravi mizo, kosilo je skoraj končano!«
Hotel sem se zapoditi na delo in tako raztresti mamo, da bi pozabila na svoje vprašanje. Pri tem pa sam pozabil, da moja mama ni kakšna raztresenka in da redko pozabi, kar reče ali vpraša. Da je bila mera polna, je v kuhinjo vstopil še oče. Kaj sem torej hotel? »Fantje smo se stepli,« sem previdno odgovoril. Mama me je pozorneje pogledala izpod obrvi, oče pa je vprašal: »Zakaj pa?«
Težko sem odgovoril čisto po resnici in predvsem na kratko. Zgodilo se je med glavnim odmorom, ko smo šli fantje na igrišče igrat košarko. V razredu imamo tri fante, ki so bistveno višji in močnejši od ostalih, in ravno ti trije vedno delajo največjo zgago med poukom. Mene ima eden od njih, Dejan, še posebej »na piki«, ker sem pri nekaterih športih spretnejši od njega. Zato se ves čas norčuje iz mene, kadar sem slabši ali celo zelo štorast. To pa je vsekakor pri košarki! No, danes me je spet dražil, češ da sem palček skakalček, in tega sem imel počasi dovolj. Z glavo sem se mu zaletel v trebuh, tako da je padel po tleh. Seveda se je, kljub odrgnini na komolcu, v trenutku pobral in potem sem dobil tisto buško, sošolci pa so se smejali, kar je bolelo še tisočkrat bolj. In da nesreča ne bi bila premajhna, je ravno tedaj skozi okno pogledala naša razredničarka in naju z Dejanom oba poklicala v razred. Dobila sva kazensko nalogo in podpis. Pa bi skoraj rajši dobil tri podpise kot nalogo, kakršno sva dobila. Med vsemi glavnimi odmori v tem tednu se morava namreč igrati skupaj. Dejan mi mora pokazati, kako se »fintira« pri košarki, jaz pa ga moram naučiti narediti kolo. V torek, ko imamo na urniku športno vzgojo, bova morala pokazati, kaj sva drug drugega naučila.
Ko sem večino tega povedal, sem dvignil pogled in opazil očeta, ki se je ravno pomenljivo spogledal z mamo. Videti je bilo, da sta zadovoljna. Komentiral pa je le: »Ah, petelinčki!«
Naloga: Potrudi se, da boš nekaj časa preživel s sošolcem, s katerim se ne razumeš najbolje!
3. dan šmarnic za otroke: Najrajši imam modro
Rok je včeraj prišel iz šole z buško. Med odmorom sta se s sošolcem Dejanom stepla. Učiteljica je določila kazen: ves teden se morata igrati skupaj.
Sem že povedal, da imamo ob četrtkih verouk? Danes smo veroučno uro namenili pogovoru o dobroti. Peter je menil, da je dobra pica, Blaž je rekel, da je burek boljši, punce pa so se strinjale, da je najboljši sladoled. Katehistinja ni bila zadovoljna z nobenim od teh odgovorov. Želela je, da razmislimo o tem, kakšni so ljudje, o katerih rečemo, da so dobri, kdo so ti ljudje in ali smo jim kdaj podobni. Ja, to vprašanje je bilo pa že težje. Jaz sem rekel, da so dobri naši starši, a Peter je gledal v tla in se ni povsem strinjal z menoj. Spomnil sem se, da sem enkrat ujel pogovor med mamo in očetom, da se Petrova starša ločujeta. Nekaj sošolcev je reklo, da so dobre njihove babice in dedki. Jaz sem se iz vsega srca strinjal, saj mene in moje sestre naša babica, če ima le priložnost, nadvse razvaja. Zdi se mi, da razmišlja samo o tem, kaj bi nam še dala in kako bi nas razveselila. Alenka je s svojim visokim tankim glaskom povedala, da so dobri vsi, ki komu kaj dajo in ničesar ne pričakujejo za povračilo. S tem odgovorom je bila katehistinja zelo zadovoljna. Sledilo je vprašanje, katere dobrotnike poznamo. Spomnili smo se predvsem matere Terezije, ki pa je žal ni več na tem svetu. Od živih se nismo spomnili nikogar, čeprav nam je katehistinja potem naštela nekaj imen. Vem, da sem zanje že slišal, ampak sem nanje tudi hitro pozabil. Skoraj vsi, ki jih je omenila, namreč delujejo v daljnih revnih deželah in mi nikoli ne občutimo njihovega delovanja.
Potem nas je katehistinja presenetila z vprašanjem: Ali so torej vsi v naši bližnji okolici ves čas srečni in imajo vsega dovolj? Seveda niso. Vem, da je Mojčin očka letos izgubil službo in zato Mojca ne hodi več v glasbeno šolo. Pa tudi Jakova mama, ki sama skrbi zanj in za njegovo sestrico, je ostala brez dela in vem, da zato čisti stanovanja. In celo naš očka večkrat tarna, da ne ve, kako bo, če bo šlo podjetju, v katerem je zaposlen, še naprej tako slabo. Vem, da to pomeni, da se boji za službo. Strah ga je, če bo lahko s svojo plačo še naprej skrbel za nas. Vsi, tudi najglasnejši, smo kar malo utihnili, ker smo se ustavili ob takih mislih. Nekateri sošolci so bili videti žalostni in zaskrbljeni.
V tišini je zazvenelo še zadnje vprašanje: Ali poznate koga, ki bi mu lahko kaj podarili, ga razveselili? Seveda — takoj lahko naštejem deset takih. In trenutno sem take volje, da bi se odpovedal marsičemu.
Pozno popoldne, po verouku, nas je mama poklicala na malico. Spekla je svoje slavne kolačke in skuhala dišeč čaj. Navadno je to tisti čas, ko smo zagotovo vsi doma. Mama takrat vedno pričara kako dobroto. Planil sem po kolačkih in največji skodelici. A že sredi giba sem se spomnil, da je prejšnji teden Špela mami razlagala, da ima od vseh skodelic najraje ravno to — ker je modra kot spominčice. Prijel sem jo in jo podal sestri. Pogledala me je z začudenimi in veselimi očmi. Današnji dan je bil malo lepši od običajnih.
Naloga: Doma skrivaj opravi eno od maminih ali očetovih opravil!
4. dan šmarnic za otroke: Mamina vprašanja
Pri veroučni uri so se Rok in sošolci včeraj s katehistinjo pogovarjali, kdo je dober in kdo potrebuje pomoč. Pogovor je Roka spodbudil k razmisleku, komu bi lahko pomagal sam.
Moja mama je včasih nadležna kot kakšna muha. Še posebej se to dogaja takrat, ko izve kaj takega, s čimer se ne strinja, zato želi slišati še mojo zgodbo. No, na žalost je moja mama prijateljica Mojčine mame, Mojca pa svoji mami pove čisto, čisto vse. Moja mama je sicer krasna, ampak jaz se včasih o nekaterih stvareh težko začnem pogovarjati, čeprav bi se rad. Včasih to izkoristim in vpričo Mojce povem ali naredim kaj, kar bi rad, da nekako izve moja mama, da se bomo potem o tem pogovarjali doma. Seveda pa mnogokrat storim tudi kaj takega, kar nikakor nočem, da bi izvedela moja mama, pa ji vseeno pride na uho. Takšna je pač cena, če imaš opravka s »špeckahlo«.
Danes sem prišel iz šole dobre volje, ker sem bil vprašan družbo in sem dobil petico. Že prvi pogled na mamo pa mi je povedal, da nekaj ni prav. Saj ne, da bi se hvalil, ampak takoj sem zaslutil, da je njeno razpoloženje povezano z nečim, za kar nikakor nisem želel, da izve. In vedel sem, kaj ima v mislih!
Potem se je usul plaz. Kje sem bil predvčerajšnjim popoldne, ko sem rekel, da gremo v gozd? Zakaj nisem vprašal, če smem na igrišče? Kdo je bil tam? Kaj smo počeli? Ali je res, da je Tina v joku odšla? In imela lica in bundo počečkano z alkoholnim flomastrom? Je res, da smo se spravili tudi na Tilna, nežnega in bolehnega fanta, ki je lani skoraj dva meseca manjkal v šoli, ker je bil v bolnišnici?
Komaj sem sproti odgovarjal, čeprav to sploh ni bilo potrebno, saj je mama tako ali tako že vse vedela. In kar je bilo najhuje — prav nič ni upoštevala za moj okus velike olajševalne okoliščine, da se Tine nisem niti dotaknil in da se iz Tilna nisem norčeval samo jaz. Sicer je res, da sem glasno navijal za Domna in Marka, ki sta vihtela flomaster, in da sem se smeje pridružil fantom, ki so se spravili na Tilna. Ampak vse to samo zato, da ne bi izpadel kot reva. Mama je ob tem samo zmajala z glavo in mi tako pokazala, da sem vseeno reva.
Popoldne je k meni prišel Domen. Skupaj izdelujeva maketo bojnega letala. Namesto da bi se lotila dela, sem mu rekel, da se slabo počutim. Nekako mi ni bilo do družbe in do njegovih pogosto nesramnih pripomb na račun koga drugega. Priznati moram, da se včasih celo vprašam, kako govori o meni, ko me ni zraven … Zvečer sem bil že v postelji, ko je k meni pred spanjem kot ponavadi prišel še očka. Rekel mi je, da sem ga razočaral. Da sem kriv ravno toliko kot vsi ostali! Naložil mi je nalogo, naj poskrbim, da napako popravimo. Kako le? Očka mi je za začetek predlagal, da skupaj zmoliva kesanje, in že po molitvi mi je precej odleglo.
Ko smo se s fanti naslednjič srečali, je Marko začel nekaj jecljati. Izkazalo se je, da je tudi on doma dobil nalogo, da napako popravi. Predlagal je, da Tinino bundo s svojo žepnino poskusimo očistiti v čistilnici, Tilna pa smo povabili na turnir podiranja kegljev. Za Tino ne vem, Tilen pa veselja kar ni mogel skrivati.
Naloga: Zmoli kesanje in se opraviči, če si koga razžalil!
5. dan šmarnic za otroke: Lakota
Mama je včeraj izvedela, da se je Rok brez dovoljenja odpravil na igrišče, kjer so fantje Tino počečkali s flomastrom in se norčevali iz Tilna. Roku je naročila, naj napako popravi.
Danes smo nadomeščali pouka prosti dan med prvomajskimi prazniki. Zato smo bili v šoli, kjer pa je bilo malo bolj sproščeno kot navadno.
Šolski zvonec je naznanil najlepši del pouka: glavni odmor in malico. Ne vem, zakaj se mi zdi, da je zadnje čase malice vedno manj. Ali pa sem jaz bolj lačen. Skratka, po malici bi vedno lahko še malo. Nikakor ne morem razumeti tistih punc, ki pojedo komaj pol kosa kruha in pravijo, da so site. Fantje se ponavadi skoraj stepemo za tiste kose, ki ostanejo. Seveda pa včasih ostane tudi pol pladnja malic, ker mnogi kakšne stvari ne marajo. Kadar je sirni namaz, pridem na svoj račun jaz, ker sem eden redkih, ki ga ima rad. Uf, kako na debelo ga lahko namažem! In moj srečen dan je bil danes.
Po odmoru smo se pogovarjali o prehrani po svetu. Učiteljica nam je pripravila nekaj diapozitivov, na katerih so bile jedi iz različnih delov sveta. Nekatere so bile videti zelo mikavno, druge so bile že na videz neokusne.
Ob zadnjih fotografijah pa je v razredu nastala tišina. Na tabli so se namreč pokazale slike lačnih otrok. Mene je postalo kar sram, ker sem bil tako sit. Velike lačne oči in napihnjeni trebuščki so nas vprašujoče gledali. Opazoval sem sošolce, ki so se odzivali zelo različno. Nekateri fantje so se smejali, drugi so v zadregi gledali v tla, tretji so bili že na videz osramočeni — podobno kot jaz.
Oglasila pa se je Eva. Tista majhna, najmanjša in najtišja v razredu, ki nikoli ne stopi v ospredje, ki ni najbolje oblečena in nima preveč dobrih ocen, čeprav se zanje zelo trudi. In kaj je povedala? Rekla je, da se ji zdi, da bi v razredu, kjer nas je triindvajset, z lahkoto zbrali nekaj evrov in jih darovali za revne otroke. Pri njih doma tako delajo vsak mesec. Učiteljica se je takoj strinjala. Dogovorili smo se, da izberemo v razredu nekoga, ki bo zbiral denar. Ponavadi se za take naloge nihče noče javiti, ker zahtevajo kar nekaj dela. Tokrat pa se je takoj javila Eva. Moram priznati, da sem jo kar občudoval! Dogovorili smo se še, da bomo denar pobirali enkrat tedensko. Vsak lahko prinese, kolikor želi.
Ko sem se vrnil iz šole, sem mamo takoj prosil, če mi da nekaj denarja, da ga bom v ponedeljek nesel v šolo. Vprašala me je, za kaj ga potrebujem. Razložil sem ji, ona pa je odvrnila, da se bomo o tem pomenili zvečer. Pri večerji sem še enkrat začel pogovor. Oče, ki mu je mama že vse razložila, je povzel besedo. Rekel je, da se mu zdi akcija zanimiva in dobra, da bosta kdaj pa kdaj tudi z mamo primaknila kakšen evro, da pa je to naša akcija in je zato prav, da se sami čemu odpovemo. Sicer ne dobivam žepnine, imam pa prihranjenih nekaj deset evrov, ki sem jih ob različnih praznikih dobil od babic in dedkov. Odločil sem se, da bom občasno dal evro ali dva za to, da bo kateri od otrok vsaj kdaj tako sit, kot sem jaz po vsakem obroku. Občutek ob odločitvi je bil čudovit.
Naloga: Zmoli očenaš, da bi vsi ljudje na svetu imeli dovolj hrane!
6. dan šmarnic za otroke: Kdo me potrebuje?
Včerajšnja sobota je bila za učence delovna. Pogovarjali so se o prehrani in ugotovili, da je mnogo ljudi na svetu lačnih. Eva je predlagala, da za lačne otroke vsak mesec zberejo nekaj denarja.
Nedeljsko jutro je v naši hiši navadno precej pestro. Zjutraj radi spimo nekoliko dlje. Pravzaprav to velja samo za otroke, starša pa imata v spalnici majhno budilko, ki ji je ime Julija. Kot ura se vsako jutro zbudi ob pol sedmih. In takoj, ko se zbudi, kliče mamo in očka. Tega ne počne z besedami, ampak tako, da začne po svoje klepetati in peti, se naglas smejati in ploskati z rokicami. Če od staršev dolgo ni nobenega odziva, se veselje prevesi v razdraženo tarnanje.
Mama navadno ne čaka tako dolgo in vstane. Očka ji kmalu sledi. Ko iz kuhinje zadiši po beli kavi, smo na vrsti še ostali otroci. Joj, kako sovražim to, da me kdo zbudi sredi najlepših sanj … Pa se to zgodi prav vsako nedeljo, kajti ob osmih imamo v naši cerkvi sveto mašo. Če hočemo, da se pravočasno oblečemo, pozajtrkujemo in smo ob uri v cerkvi, moramo kar pohiteti. Priznati moram, da je pri tem navadno najbolj pridna Špela; njej uspe celo to, da pred odhodom pospravi posteljo. Betka vstane najteže, jaz pa sem nekje na sredini. Ampak danes sem bil prvi jaz!
Vsako nedeljo en veroučni razred pomaga, da je sveta maša čim lepša. Beremo berila, ministriramo, sestavimo in preberemo uvod v mašo in očenaš, se po obhajilu zahvalimo, pojemo. Vsak razred sodeluje drugače. Nekateri sošolci sicer redko pridejo k sveti maši, vendar so ob teh nedeljah skoraj zagotovo tam. Malo k temu prispeva tudi katehet, ki zahteva, da takrat ne manjkamo.
No, jaz danes berem prvo berilo, zato sem ga že včeraj nekajkrat prebral. Veliko in rad berem, ampak brati naglas pred vsemi verniki … Priznam, da me je kar malo strah. V berilu je nekaj čudnih in težko izgovorljivih besed, ki jih niti ne razumem popolnoma.
Včeraj popoldne sva se na igrišču srečala s Tilnom, ki je priznal, da ga je tudi strah, ker ne zna sestaviti prošnje. Da sploh ne ve, za kaj bi prosil. Vem, da pri njih očka sploh ne hodi k sveti maši, mama pa pride samo kdaj pa kdaj.
Zdelo se mi je prav, da mu pomagam. Povabil sem ga, naj pride proti večeru k nam. Skupaj sva potem sestavila kar dve prošnji. No, malo nama je pomagala tudi moja mama. Rekla je namreč, da je vesela, da si pomagamo, in tako se je izoblikovala prva prošnja: da bi znali opaziti ljudi, ki nas potrebujejo. Drugo prošnjo sva se spomnila čisto sama: da bi kmalu prišle počitnice. Ob tej se je mama nasmehnila.
Nekaj minut pred pričetkom svete maše smo bili zbrani v zakristiji, kjer smo še enkrat preverili, če vsakdo od nas ve, kaj je njegova naloga in kdaj bo na vrsti. Ob koncu svete maše se je gospod župnik obrnil najprej k ministrantom in nato k nam v prvih klopeh ter se vsem zahvalil za lepo sodelovanje. Povedal je še, da so svete maše, za katere se potrudimo, še posebej dragocene tudi Bogu. Da smo tudi mi njegove dragocene priče.
In ker je danes dan, ko goduje sveti Dominik Savio, ki je zavetnik ministrantov, nas je povabil na sok in piškote.
Naloga: Starše prosi, da ti pripovedujejo o svojem otroštvu!
7. dan šmarnic za otroke: Vsak ima svojo nalogo
Rokov veroučni razred je včeraj sodeloval pri pripravi svete maše. Rok je bral berilo in Tilnu pomagal sestaviti dve prošnji. Po sveti maši so se skupaj z ministranti posladkali, saj je godoval sveti Dominik Savio, ki je zavetnik ministrantov.
Danes smo se v šoli nekoliko sprli. Pri slovenščini nam je učiteljica dala skupinsko nalogo. Vsaka skupina je dobila svoje besedilo, ki ga je morala prebrati, ilustrirati, izdelati miselni vzorec in potem vsem predstaviti svoje ugotovitve. Naloge so bile tri, nas pa šest. Ker smo menili, da so trije učenci odveč, naj bi delali Eva in Mojca, vse skupaj pa naj bi predstavil jaz. Ampak tudi jaz bi bil prost, dokler plakat ne bi bil končan. Seveda se naše želje niso uresničile. Učiteljica je rekla,da moramo najprej prebrati besedilo in si razdeliti naloge, toda pri tem sodelovati vsi.
Nekdo si je moral najprej zamisliti, kako bomo nalogo izvedli. Mojca je pri tem odlična. Že nekajkrat sem opazil, da pri kaki nalogi skoraj vedno prva dobi idejo, kakšen naj bo končni izdelek. Seveda je bilo tudi tokrat tako. Senad je oporekal njeni ideji. Njemu se tako ali tako vse zdi nesmiselno, čeprav sam ne ve, kako bi nalogo naredil drugače. Sploh pa se mu ni dalo razmišljati. Domen je podvomil o izvedbi: »Ali imamo sploh dovolj časa? Dvomim, da zna kdo narisati konja!« Eva je razvila papir in rekla: »No, kam bomo kaj narisali? Kdo ima flomastre?« Tadej je takoj iz torbe potegnil svoje najnovejše, ki jih je dobil iz tujine. Saj ima res neverjetno veliko odtenkov, pa kako domiselno so spravljeni v škatlo, ki se zdi sicer čisto majhna!
Mojca sicer kraca, ampak je s svinčnikom vseeno zarisala, kje na plakatu naj bodo posamezne zamisli in kaj se njej zdi tako pomembno, da bi bilo lahko v oblačku. Tadej je pripomnil, da manjka še kup podrobnosti, a je Senad rekel, da so nesmiselne. Ko sem jaz hotel napraviti vtis, sem se osmešil, ker se je izkazalo, da sem slabo prebral besedilo. Čas je tekel, zato je Eva vzela v roke pisala in se lotila dela. Domen jo je zbodel, da je konj bolj podoben psu kot konju. Pa mu je Mojca porinila v roke barvice in rekla, naj bo tiho in naj barva. Tadej ni bil zadovoljen s podrobnostmi in je imel kup novih idej, vendar jih ni znal narisati, pa tudi piše precej nečitljivo. Urini kazalci so hiteli proti času, ko naj bi z delom zaključili. Eva je hitela še z zadnjimi zapisi, Tadej je bil vedno bolj nejevoljen, Senad je ponavljal, da je vse nesmiselno, Mojca pa je samo gledala in ocenjevala opravljeno delo ter občasno opozorila na kako malenkost. Domen je spet podvomil, ali bo sploh dobro.
Moj prispevek je dodal piko na i. Slabo sem razložil vsebino plakata. Izgovarjal sem se na slabe risarje in nečitljive pisce, hkrati pa je bilo očitno, da sem sam slabo prebral besedilo. Iz razreda smo odšli sprti, slabe volje in z oceno manj.
Bolj je bolelo, ker sem vedel, da sem tudi sam kriv ter da bi si vsaj Mojca in Eva zaslužili petico. Domov sem prišel ves tečen. Zvečer sem razmišljal, kako nisem opravil svoje naloge. Marijo sem prosil, da bi zjutraj zmogel stopiti do učiteljice in ji povedati, da si dekleti iz naše skupine zaslužita boljšo oceno.
Naloga: Jutri posesaj ali pometi stanovanje!
8. dan šmarnic za otroke: Delamo, da živimo
Rok je včeraj s sošolci pripravljal skupinsko nalogo. Ker niso sodelovali vsi, so iz razreda odhajali slabe volje. Rok je Marijo prosil, da mu pomaga priznati, da se ni dovolj potrudil.
Jutri imamo športni dan, zato nimamo naloge. Sošolec Jošt me je povabil k sebi domov. Vedel sem, da imajo kmetijo, nisem pa vedel, da mora Jošt doma delati. K njemu sem šel takoj po pouku in njegova mama naju je pričakala s pečenimi rebrci, ki jih imam strašansko rad. Mislil sem, da bova potem šla v njegovo sobo, kjer se bova zabavala po svoje, igrala igrice, kako družabno igro, ali na dvorišče, kjer se bova žogala. Nisem se mogel bolj zmotiti.
Takoj po kosilu naju je Joštov oče namreč povabil na traktor, češ da gremo sušit seno in pokosit še preostali del njihovih travnikov. To me je zelo razveselilo. Vendar pa nisem niti slutil, kaj se bo tam dogajalo. Kmečka opravila so mi precej neznana. Jošt mi je povedal, da njegova starša ne hodita v službo in da morajo veliko stvari, ki si jih ostali kupimo v trgovini, pridelati doma. Seno bodo pojedle krave, nam bodo dale mleko, kakega telička in meso. In seveda gnoj za njivo, kjer bodo pridelali krompir, pšenico, fižol, zelje in tudi vso zelenjavo. Doslej se mi je zdelo, da kmetovanje ni ne vem kako zapleteno. Malo se voziš po njivi sem in tja na kakem »hudem« traktorju, pa je.
Najprej je bilo res zabavno. Pogledali smo, če je trava že dovolj suha ali pa jo bo treba še enkrat obrniti. Oče je sedel na traktorju in jo obračal s strojem, midva z Joštom pa sva dobila vsak svoje grablje. Delček travnika je namreč kar precej strm. Seno sva morala zgrabiti na položnejši svet. Kmalu sem začutil, da me dlani skelijo, in ni trajalo dolgo, ko sem zagledal prve žulje. K sreči sva se z Joštom zabavala in si pripovedovala šale. Ko smo končali, je oče odločil, da seno še malo pustimo in gremo pokosit naslednji travnik. Medtem bo sonce še opravljalo svoje delo. Strašansko sem užival v vožnji. In potem sem videl, da se oče ni vozil kar počez gor in dol, ampak je bil nadvse pazljiv in natančen. Če sem iskren, sem opazil, da je bil Joštov oče kar precej zbran in podoben Joštu, kadar v šoli rešuje test. Po košnji nas je čakalo spravilo. Pri majhni kapelici smo počakali soseda, ki ima na svojem traktorju poseben priključek za pripravo bal. Joštov oče se je spoštljivo pokrižal pred Marijo in povedal, da je kapelico postavil stari ata v zahvalo za povrnjeno zdravje. Kmalu se je zaslišal ropot sosedovega traktorja in kot bi mignil so ogromni kvadri stisnjenega sena leteli iz stroja. Potem smo bale zložili na prikolico in na pomoč je prišla še Joštova mama. Za naju z Joštom so bile bale pretežke, zato sva jih nosila skupaj. Nekaj časa je še šlo, potem pa so se mi noge vedno bolj zapletale. Vseeno smo s skupno močjo nazadnje napolnili prikolico.
Kako mi je zvečer teknila večerja! In kako mi je zadišala postelja! Doma sem pripovedoval, kaj smo delali, in ponosno kazal svoje prve žulje. Jošt in njegovi starši so me povabili, naj še kdaj pridem pomagat, ker sem priden!
Naloga: Starejšim ponudi svojo pomoč!
9. dan šmarnic za otroke: Nimam, ne znam
Danes Roka vse boli. Včeraj je namreč pri sošolcu Joštu pomagal spravljati seno. Kljub utrujenosti pa je vesel dobro opravljenega dela.
Joj, kako sem danes utrujen! Zjutraj sem se komaj skobacal iz postelje, ker me je vse bolelo od dela pri Joštu, potem smo imeli pa še športni dan. In jutri pišemo test iz matematike. Nekaterim gre računanje zelo dobro, drugi se še precej lovijo. Jaz sem k sreči bolj pri prvih. Mama je namreč vztrajala, da sva doma teden dni pred testom skupaj rešila še nekaj vaj, ki niso bile za domačo nalogo. Joj, kako mi je bilo takrat odveč, zdaj pa se mi vseeno zdi dobro, da znam. Včeraj, ko smo imeli zadnjo uro matematike pred testom, je učiteljica predlagala, da drug drugemu pomagamo. Kdorkoli česa ne razume, naj vpraša sošolca, ki sedi poleg njega. Midva z Jakom sva kar dobro sodelovala. Jaka zna približno toliko kot jaz in uspešno sva rešila vse, kar smo dobili za nalogo, da bi preverili svoje znanje.
Zapletlo se je pri Klari in Tilnu. Klara vedno — ampak res vedno — vse zna. Tilen pa je precej bolan in veliko manjka. Poleg tega je tudi nekoliko počasen in mevžast, zato v razredu ni preveč priljubljen. Matematika pa je sploh njegova šibka točka.
Ko sta pričela reševati, se je Tilnu kmalu zataknilo. Klara je tiho reševala in kot prva v razredu oznanila, da je končala. Potem je segla v torbo, kjer je imela knjigo, da bi brala. Tilen jo je nekaj vprašal, a se je izgovarjala, da ima drugačne račune in rezultate, naj kar sam pogleda, kje se je zmotil; ona ne misli gledati, kaj je naredil narobe, ker grdo piše … Sploh pa naj jo pusti pri miru. Dejan je prvi opazil Tilnovo stisko. Tilen namreč ni tak, da bi, če se mu zatakne, začel gledati naokrog in motiti sošolce. Začne se potiti in živčno pogledovati svoj list in se ozirati naokoli. Dejan ni bil prepričan, da zna rešiti vse naloge, a se je vseeno obrnil nazaj k Tilnu in mu začel razlagati.
Popoldne sva z mamo rešila še nekaj nalog. Videla je, da kar dobro razumem snov. Še več — eno izmed zvijač pri neki nalogi sem jaz razložil njej. Meni jo je pokazal Jaka, ki ima sestro že v gimnaziji.
Ko smo se zvečer pred spanjem pogovarjali o minulem dnevu, sem v molitvi prosil, da bi mi šla matematika dobro od rok. Domačim sem povedal, da se je Klara nesramno vedla. Pripovedoval sem tudi o tem, da Dejan Tilna ne mara preveč in ga pogosto zbada ter da Klara želi biti najboljša v vsem, a se tokrat ni pokazala v najboljši luči. Nasprotno pa se mi je danes Dejan zdel največja »faca« v razredu.
Vam napovem, kakšni bodo rezultati testa? O vseh ocenah nisem prepričan, vem pa, da bo Klara zagotovo pisala pet, brez napak. Ampak jaz vem, da ima napako. In to veliko. Noče ali ne zna deliti.
Naloga: Sošolcu predlagaj, da se učita skupaj!
10. dan šmarnic za otroke: Barvice
Včeraj so Rok in njegovi sošolci reševali vaje pred testom iz matematike. Učiteljica jih je spodbudila, naj drug drugemu pomagajo, a Klara ni hotela sodelovati s Tilnom.
Danes smo imeli po pouku spet verouk. Katehistinja nam je povedala, da bomo najprej v skupinah izdelali plakat o tem, kdo so naši bližnji. Vsem se je naloga zdela smešno lahka. Fantje smo predlagali, da bi plakat raje izdelali naslednjič, ko bomo od doma prinesli nekaj družinskih fotografij. Tadej se je že veselil, da se bo lahko pohvalil s počitniškimi fotografijami z družinskega letovanja v Franciji. Toda katehistinja je rekla, da bomo plakat naredili kar danes, zato ne potrebujemo fotografij, temveč le flomastre in barvice. Razdelila nas je v skupine — mešano s puncami! Uvrstil sem se v kar dobro skupino, saj sta bili v njej Klara in Lea, ki vedno vse znata. Vse imata narejeno najbolje in najlepše. V skupini so bili še Peter, Jan in Tina. Peter je imel seveda — kot ponavadi — kup pripomb. Najprej je rekel, da ne bo sedel z Leo, potem se je smejal Janovim barvicam, ki so že stare in niso ravno kakovostne, nazadnje pa se je pritoževal, da eden v skupini smrdi in v takem on ne more razmišljati. Jaz nisem vohal ničesar. Klara se s pripombami ni hotela ukvarjati in je na mizo dala še svoje barvice. Jana, ki najlepše riše, je prosila, če lahko slikice na plakat nariše on, pisala pa bo Tina, ki ima zelo lepo in čitljivo pisavo.
Potem smo se lotili teme. Predlagal sem, da najprej narišemo starše ter sestre in brate. Jan jih je skiciral v enega izmed kotov. Peter je rekel, da na plakat vsekakor sodi tudi njegov pes Runo. Dodali smo ga družini. Tina je dodala še dedka in pri tem gledala zelo žalostno, ker ji je babica nedolgo tega umrla. Klara je predlagala učiteljico in kuharico Fani. Peter se je brž oglasil, da se s kuharico strinja, učiteljica pa na plakat vsekakor ne sodi. Pa se ostali nismo strinjali. Nasprotno, dodali smo še nekaj oseb, čeprav on nekaterih ne mara: hišnika Jožeta, policista, Jožico iz pekarne, trgovke iz naše trgovine, poštarja Franeta. Lea je tiho dodala še našega gospoda župnika. Peter se je seveda smejal in hotel pritegniti tudi mene. Priznam, da sem se malo nasmehnil, čeprav imam gospoda župnika rad in je z njim odlično igrati nogomet. Da niti ne govorim o večeru, ko nas je obiskal doma in smo skupaj razpravljali o vesolju in zvezdah. Joj, koliko ve! Nama z Betko je obljubil, da bomo šli enkrat, ko bo mlaj, opazovat zvezde.
No, kakorkoli, naš plakat je uspel. Sploh, ker je Peter nazadnje dodal še našo skupino in pripomnil, da ne razume, kako lahko Jan tako lepo riše, čeprav ima tako slabe barvice.
Mama in očka sta zvečer rekla, da bi morda Janu lahko podarili nekaj dobrih barvic, ki pri nas ležijo vsenaokrog, rišemo pa ne preveč radi. Jutri jih bom odnesel v šolo in mu jih na skrivaj dal.
Naloga: S starši se dogovori, kaj lahko podariš drugim, in to tudi stori!
11. dan šmarnic za otroke: Mirno spanje, sladke sanje
Pri verouku so včeraj razmišljali o tem, kdo so naši bližnji. Pripravili so plakat, ki ga je do konca narisal Jan. Rok je opazil, da ima Jan slabše barvice, zato se je odločil, da mu pokloni nekaj svojih.
Aljaž je danes prišel v šolo nekoliko zamišljen. Saj se ne čudim! Včeraj zvečer so pri poročilih namreč povedali, da je njegov oče poneveril neki denar. Nisem razumel, kaj pomeni beseda »poneveril«, pa mi je oče razložil, da to pomeni podobno, kot če bi ga vzel, a ne bi bil tvoj. Nekateri fantje so se iz Aljaža že navsezgodaj norčevali in ga klicali goljufov sin. Čeprav sem pogosto zraven, ko se iz koga norčujejo, se navadno samo smejem. Oče ob mojih izgovorih skoraj vedno pravi, da sem kriv ravno toliko kot vsi drugi. Da menda ni kriv le tat, pač pa tudi tisti, ki drži vrečo …
Tokrat pa se nekako nisem mogel pridružiti splošni zabavi, v središču katere je bil Aljaž. Pravzaprav njegov oče. Ker je bil kriv oče, se mi vse skupaj ni zdelo pošteno do Aljaža. Sicer z njim nisva preveč prijatelja, ker nimava veliko skupnih zanimanj. Aljaž vedno vse počne bolje od vseh ostalih. Ko ostali smučamo po bližnjih gričih, gre on smučat v Ameriko. Ko ostali pečemo kostanj, ima on trening golfa. Ko ostali nabijamo nogomet, on jaha svojega konja. Ko ostali beremo knjige, ima on tečaj japonščine. In ko ostali mislimo, da je naš očka najboljši na svetu, on ne ve, kam bi pogledal, da ga ne bi kdo spet prizadel zaradi dejanja, ki ga je storil njegov oče.
Doma smo se dolgo pogovarjali o tem, kar se je dogajalo v šoli in kar smo slišali pri poročilih. Starše sem spraševal, kako je mogoče, da nekdo goljufa, pri tem pa ne pomisli, kako bodo trpeli njegovi najbližji. Betka je rekla, da verjetno zato, ker računajo, da jih ne bodo odkrili. Oče je pripomnil, da se čez sedem let vse pokaže. Tega sicer nisem razumel, ampak če pravi on … In rekel je še, da četudi te nikoli ne dobijo, če se izmakneš vsem očem in sodiščem, je tu še vedno Bog, ki te vidi. In da je on na srečo res edini in najpravičnejši sodnik, ki vidi v srce. Moji starši imajo pogosto težave z denarjem. Vem, da si vsega ne moremo privoščiti. Na skrivaj sem Aljažu včasih kar malo nevoščljiv. Vem tudi, da moram pogosto na kako stvar kar nekaj časa čakati, ker denar potrebujemo za kurjavo ali registracijo avtomobila. Vem tudi, da nekaterih stvari verjetno ne bom nikoli imel in da je mnogo krajev, kamor skoraj zagotovo ne bomo šli. Nekako pa vem tudi to, da mi v šoli nikoli ne bo treba sedeti nekje na samem, ker bi se sramoval česa, kar je zakrivil moj oče. In vem — to mi je povedal moj očka —, da on nima težav s spanjem, ker je čista vest najboljše uspavalo. Rad bi stopil do Aljaža in se kaj pomenil z njim. Mislim, da mu je zelo težko! Zaenkrat je najina edina skupna tema šola. Morda bi začel z njo?
Naloga: Zmoli zdravamarijo za čisto vest!
12. dan šmarnic za otroke: Betkina birma
Pri poročilih so včeraj poročali, da je Aljažev očka obsojen goljufanja, zato so se v šoli posmehovali Aljažu. Rok se je odločil, da se bo skušal spoprijateljiti z njim, saj je vedel, da Aljaž ni kriv za očetovo ravnanje.
Danes je Betkin praznik. Kar malo ji zavidam. Prejela bo namreč zakrament svete birme. Ali ni srečnica? Mislim, glede daril … Šla mi je sicer na živce, ker je tako komplicirala z obleko. Po drugi strani pa sem ji skoraj zavidal, ker bo tako lepa. Pa ne povejte ji, da sem to rekel! Priprave so bile lepe in temeljite. Koooliko se je morala naučiti! Ne vem, če bom kdaj znal vsa dela usmiljenja in resnice in celo vse štiri dele rožnega venca! Pa šmarnice in božična devetdnevnica, pa sveto tridnevje, pa … Ampak moja pridna sestrica je vse to prestala brez posebnih pripomb. Zadnjih devet dni je bilo še posebej napornih. Nastopi v šoli in v glasbeni šoli, boj za dobre ocene, potem pa vsak večer sveta maša … Poleg tega se je mama spomnila še »domače« večerne tridesetdnevnice, med katero molimo za vse birmance v župniji, še posebej za našo Betko. Saj ne da se mi ne zdi lepo, samo malo je dolgočasno — to moram priznati. Veliko raje bi s kom klepetal ali bral ali gledal televizijo. Posebno poglavje Betkine priprave na birmo je bila izbira botra. Meni se zdi čisto vseeno, koga izbereš za botra. Nekoga, ki ga imaš rad, pa je. Ampak sedaj sem izvedel, da ni vsak primeren. Betka bi rada imela teto Mojco, ki pa z Bojanom žal ni poročena, temveč kar tako živita skupaj. In čeprav sta zabavna in prijazna in ju imamo vsi radi, nista primerna za botra. Jaz sem Betki predlagal strica Andreja, ker vem, da ima kar precej denarja in bi lahko računala na lepo darilo. Pa me je očka takoj popravil, da je največje darilo, ki ga prejmeš pri sveti birmi, sedem darov Svetega Duha. Ha, kot da se z njimi lahko pohvalim pred sošolci!
Toda potem so si presenečenja kar sledila. Najprej si je Betka za botro izbrala gospo iz naše ulice, za katero je znano, da je vsak dan v cerkvi pri sveti maši. Mama in očka sta bila nad izbiro zelo navdušena. Gospa je res prijazna in dobra do vseh. Meni ni tako všeč, ampak Betka že ve. Največje presenečenje zame pa je sledilo po sveti maši, ko smo se zbrali doma pri kosilu in je botra Betki izročila darilo. Podarila ji je mobilni telefon. Ampak ne preveč modernega, temveč čisto povprečnega. Razliko v ceni sta se Betka in botra odločili darovati za misijone. Nisem mogel verjeti! Komaj se je dokopala do svojega telefona, zdaj pa se je odpovedala temu, da bi imela najboljšega.
Mama in očka sta jo gledala z lesketajočimi se očmi. In ko mi je zvečer pokazala, kakšne igrice ima na telefonu, sem bil že malo potolažen. Še bolj pa sem se zamislil, ko ji je pred spanjem botra poslala SMS: »Molim zate in za tvojo družino! Sladko spi, birmanka moja!« Mogoče se pa Betka le ni tako slabo odločila.
Naloga: Svojemu krstnemu botru pošlji razglednico ali SMS!
13. dan šmarnic za otroke: Zakaj ima dan le 24 ur?
Včeraj je bil velik praznik v župniji. Rokova starejša sestra Betka je namreč prejela zakrament svete birme. Dobila je čudovito darilo, predvsem pa krasno botro.
Naša Betka je bila to nedeljo vsa na trnih. Zjutraj, ko se je po prazniku hotela naspati, jo je mama zbudila že navsezgodaj, saj sta se z očetom odločila, da gremo k zgodnji sveti maši. Tako je jutranje spanje žal padlo v vodo. Po sveti maši smo malo postali pred cerkvijo, ker sta se oče in mama pogovarjala z znanci. Potem pa še Špela ni hotela v avto, saj je odkrila novo najboljšo prijateljico, s katero je nato nabirala ivanjščice na travniku ob cerkvenem dvorišču.
Ko smo prišli domov, smo začeli pripravljati kosilo. Mama vztraja, da nedeljsko kosilo kuhamo drugi člani družine, saj se želi vsaj v nedeljo malo spočiti od vsakodnevne skrbi za pripravo obrokov.
Po kosilu je bila za pospravljanje kuhinje kot nalašč na vrsti Betka. Malo je potarnala, da ima veliko dela za šolo, a ne preglasno, ker je vedela, da bo kmalu na sporedu krasen film prav za otroke. Po sedenju pred televizijo prija kratek sprehod, ki je bil danes res čisto kratek, saj je popoldne začelo močno deževati.
Kot bi mignil je bila ura šest, Betko pa je čakala še vsa naloga, pa domače branje in celo pesmico se je še morala naučiti. Mama sicer želi, da ob koncu tedna naredimo tudi nalogo za verouk in glasbeno šolo, ampak to bo danes zagotovo moralo počakati, saj je bilo že dela za šolo preveč. Betka je natančno ošilila barvice in svinčnik, si ogledala, koliko črnila ima še v nalivniku, poiskala nalepke, ki jih je v petek dobila od sošolke Barbare, potem pa začela brskati po kupu knjig in zvezkov. Kje je že zvezek za zgodovino? Aja, v torbi. Potem se je malo ukvarjala s svojim novim telefonom. Poklicala je sošolko Ajdo, s katero se kar nista mogli naklepetati. Končno pa je le imela na mizi vse zvezke, lepo zložene, natančno poravnane. Ura se je bližala sedmi, ko je končno začela z matematiko. Ta ji gre najbolje. Ampak koliko naloge! Prvih nekaj računov je šlo z lahkoto, potem se ji počasi ni dalo več. Spet je ošilila svinčnik, čeprav še ni bilo potrebno. Mama je pokukala v sobo in vprašala, če je že končala nalogo, ker bo kmalu čas za spanje. Betka je zdolgočaseno zavila z očmi in odkimala. Spet nekaj računov!
Večer je. Naloga ni narejena, Betka ni zadovoljna, oče pa se huduje, da je zapravljala čas. Betka je prepričana, da ga ni zapravljala, ampak da so ji ga kradli drugi. Nedeljska sveta maša, pa kosilo in pospravljanje, pa Špela in celo Julija je menda preveč jokala, pa utrujena je od včeraj … Mama je povzela, da nič od tega ni čisto res. Za domače branje je vedela že ves mesec, za pesmico od prejšnjega ponedeljka, zgodovino so imeli nazadnje v sredo, le matematika je bila od petka. Mama jo je ob devetih napodila v kopalnico in spat. Brez dokončane naloge. Pred spanjem smo se vseeno za nekaj minut dobili pred šmarničnim oltarčkom. Danes sem bil sam s sabo zadovoljen, ker sem se s starši vseskozi dobro razumel. Oče pa je prosil za moč, da bi vsi skupaj znali bolje izkoristiti štiriindvajset ur, ki so nam vsak dan na voljo. Malo je s tem potrkal tudi na mojo vest. Mislim, da nisem naredil nič narobe, to je res. Toda ali sem res naredil vse, kar bi lahko?
Naloga: Zvečer prosi Boga, da boš jutri pametno izkoristil svoj čas!
14. dan šmarnic za otroke: Pravica je skazica
Nedelja po birmi je bila za Betko naporna. Čakale so jo šolske obveznosti Včeraj zvečer so pred Marijinim oltarjem skupaj prosili, da bi znali bolje izkoristiti čas.
Današnji naslov pove vse in še več o tem, zakaj se midva z očetom najpogosteje in najmočneje spreva. Pravzaprav se sprem jaz, ker on trmasto vztraja pri svojem. Sam menim, da je pravica najbolj pomembna, očka pa trdi, da pravica brez ljubezni ni vredna nič.
Sošolca Toni in Žiga sta bila neločljiva prijatelja. Ves čas sta bila skupaj, si pripovedovala, kaj sta počela, se tu in tam družila tudi popoldne, brala sta enake knjige, da sta se o njih potem lahko pogovarjala … Nekako smo se navadili, da sta v razredu, le redko pa sta se nam pridružila pri skupnih dejavnostih. To je trajalo vse do takrat, ko je Toni ugotovil, da mu je iz šolske torbe izginilo novo nalivno pero. Konec koncev to ni neka velikanska izguba, toda Toniju je pero podarila teta, ki jo ima prav posebej rad, in to za deseti rojstni dan. Navadno je z njim ravnal nadvse skrbno. Tudi sicer je Toni precej redoljuben fant. O izginotju je povedal učiteljici, ta pa je zahtevala, da ji vsi pokažemo svoje puščice in šolske torbe. Sploh je bila zelo huda in nezadovoljna.
Uganete, kaj se je zgodilo? V zadnjem predalčku Žigove torbe se je zasvetilo nekaj rjavega — Tonijevo nalivno pero. Toni je vprašujoče vzdihnil: »Ti, Žiga?« Nihče ni mogel razumeti, kako se je to lahko zgodilo. Niti Žiga ne. Toni je bil zgrožen. Fant, ki mu je najbolj zaupal, ga je izdal. V naslednjem odmoru sta sedela vsak v svojem kotu.
Žiga, ki je vztrajno zanikal, se je kujal, sošolci pa smo ga gledali od daleč in ugibali, ali je res prijatelju ukradel pero. Toni je bil razočaran in ni hotel govoriti prav z nikomer. Naslednji dan se je zadeva razjasnila. Tina, ki je odšla iz šole med glavnim odmorom, ker je imela zobozdravnika, je Toniju mimogrede omenila, da je našla njegovo nalivno pero pod mizo in da ga je vtaknila kar Žigu v torbo, ker njega pač ni bilo več v razredu. Saj sta ga našla, kajne?
To je zadevo pojasnilo. Ni pa povsem zakrpalo prijateljstva. Žiga ne more pozabiti, da je Toni verjel, da bi mu lahko ukradel nalivnik. Zdi se mu poniževalno. Zato nista več neločljiva prijatelja. Žiga se je začel bolj družiti z drugimi fanti, Toni pa se sedaj največ druži z Joštom, čeprav sta si precej različna.
Ko sem zgodbo povedal doma, je oče pripomnil: »To je zato, ker ne postavljate ljubezni in prijateljstva pred pravičnost!« Tokrat sem se moral strinjati z njim, ker sem videl uničujoče posledice »pravičnosti«, ki ji je primanjkovalo zaupanja. Razumem Žiga, da je užaljen, in po svoje razumem tudi Tonija. Žal mi je zanju, ker je v vseh naključnih pogovorih med njima čutiti napetost. Kdo ve, če jo bosta mogla kdaj preseči? Mama je predlagala, da Marijo prosimo za prijatelje in prijateljstvo. Menda sodijo prijatelji med največje zaklade na tem svetu.
Naloga: S starši se pogovori, zakaj sta pomembni tako pravičnost kot ljubezen do bližnjega!
15. dan šmarnic za otroke: Koga imaš pa ti najbolj rad?
Toni in Žiga sta bila neločljiva prijatelja. Včerajšnji nesporazum pa je zamajal njuno medsebojno zaupanje. Rok je spoznal, da je prijateljstvo velik zaklad.
Ha, spet je torek in spet imamo razredno uro. Danes smo se pogovarjali, da se bomo igrali igro »skriti prijatelj «. Saj jo poznate, kajne?
Na listke napišemo imena vseh sošolcev in potem vsak izžreba nekoga. Pomembno je, da ne izžrebaš samega sebe, ampak kogarkoli drugega. Ta tako postane tvoj skriti prijatelj, na katerega prav posebej paziš. Skrivaj mu v žep vtakneš kako lepo misel ali bonbon ali narediš kaj namesto njega — skrivaj torej počneš stvari, ki skritega prijatelja razveselijo. Učiteljica je namignila, da ne bi bilo nič narobe, če bi se tako vedli do vseh, ne le do izžrebanih.
Potegnil sem listek, na njem pa … šok. Ne bom vam povedal, koga sem izžrebal. Omenil bom le, da mi gre izžrebani sošolec od vseh najbolj na živce. Vem pa tudi, da on mene ne mara preveč. In jaz naj bom zdaj njegov najboljši prijatelj? Pa kaj še! Takoj sem vprašal, če lahko zamenjam listek, a učiteljica ni dovolila. Tako sem imel pokvarjen že začetek igre.
Domov sem prišel ves zamišljen in med kosilom sem glasno izjavljal, da se igre ne bom šel. Saj nihče ne ve, kdo ima koga, in če ne bom ničesar naredil, tudi ne bo nihče vedel.
Oče in mama sta zamišljena poslušala moj izbruh. Potem je oče vprašal: »Koga bi pa želel izžrebati?« »Kogarkoli, samo tega ne!« Ker ni bil zadovoljen z odgovorom, je poskusil znova: »Koga bi najraje izžrebal?« Odgovor sem izstrelil takoj.
»No,« je dejala mama, »kaj bi temu sošolcu naredil, da bi mu bilo lepše?« Nisem se obotavljal, temveč sem takoj naštel pet idej.
»No, zdaj pa vse to stori, ampak ne le svojemu zaželenemu skrivnemu prijatelju, temveč tudi tistemu, ki si ga izžrebal.«
In ker ima mama večkrat prav pametne nasvete, sem tudi tega upošteval. Kaj drugega mi niti ni preostalo. Popoldne, ko sem naredil že vse za šolo, sem izdelal celoten načrt, kako se bom tega lotil. Kdaj in kje mu bom najlaže podtaknil kako presenečenje? Celo to sem razmišljal, kako se bo odzval. Bo vesel? Bo sploh opazil? Kaj če me zaloti? Tako oborožen sem se že precej sprijaznil z nalogo, ki me je čakala. Pravzaprav sem se izziva že skoraj veselil.
Zvečer pa je mama temu skritemu prijateljstvu dodala še eno piko na i. Predlagala je namreč, naj odslej tudi molim zanj.
Naloga: Za svojega najboljšega prijatelja zmoli molitev O, Gospa moja!
16. dan šmarnic za otroke: Pomoč med sošolci
V Rokovem razredu so včeraj začeli z igro »skriti prijatelj«. Rok je izžrebal sošolca, ki ga ne mara preveč. Kljub temu se je po pogovoru s starši odločil, da pripravi presenečenje.
Začelo se je že lani. Pri Alenki doma je gorelo. Sicer jim ni zgorela cela hiša, temveč le pohištvo v kuhinji in dnevni sobi. Vsaj mesec dni je hodila v šolo z vonjem po zažganem. Takrat smo se sošolci kar na hitro odločili, da jim skupaj z našimi starši po svojih močeh pomagamo. Mame so jim prale in pomagale očistiti hišo saj, očetje so pomagali pri težjih delih. Alenkina družina je bila vsak dan povabljena na kosilo ali večerjo k eni izmed družin. S skupnimi močmi nam je uspelo in kmalu so lahko spet sedeli za svojo mizo.
Potem smo izvedeli, da je Mojčin očka izgubil službo in da težko živijo. Sošolci smo za Mojčine šolske potrebščine zbrali dobri dve tretjini denarja. Nekaj mam pa je poskrbelo, da so jim shrambo napolnile z ozimnico. Mojčina mama je jokala od veselja. Rekla je, da smo jim dali novo upanje.
Potem je med nas prišel Senad. Pomagali smo mu, da je končal razred; in ne samo to — med nami si je našel prijatelje in zdaj ne tava več naokrog, ampak skupaj z nami igra nogomet.
Naša učiteljica pravi, da je ponosna na nas, ker smo tako odprtega srca in rok. Moja mama pa meni, da nam je k temu pomagala prav učiteljica. Res je vedno prva opazila stisko in nas nato navdušila, da smo pomagali. Večkrat reče, da moramo pomagati vedno, ko vidimo koga, ki potrebuje pomoč.
Vendar je med nas prišel klic, ki ga nismo niti slišali niti zaznali. Vedeli smo sicer, da se Petrova starša ločujeta, da že nekaj časa ne živita več skupaj, nismo pa zaslutili, v kakšni stiski se je znašel Peter. Oče je ob dopoldnevih, ko je bil Peter v šoli, mama pa v službi, prihajal v stanovanje in počasi odnašal stvari. Tiste, ki so bile njegove, in tiste, ki mu niso pripadale. Hotel je raniti mamo in tudi Petra. Tako je izginilo Petrovo kolo, pa njegove smuči, pa družinski šotor, celo kavč iz dnevne sobe. Peter si iz šole ni več upal domov, ker se je bal, da ga bo srečal in bo oče spet ponorel ter ga zmerjal z izdajalcem. Mami marsičesa sploh ni hotel povedati, ker je bila že brez tega dovolj vznemirjena in žalostna.
Ja, pripovedujem o našem glasnem Petru, ki je vedno imel zadnjo besedo, ki je vedno znal zbosti in se smejati. Zdaj je Peter umolknil, v šoli se je zelo poslabšal, ni več blestel v svojem zbadanju …
Da se nekaj dogaja, je prvi posumil Jaka. S Petrom sta bila dogovorjena, da bosta šla kolesarit prvo lepo soboto. Potem pa se je Peter začel izgovarjati. Dokler ni nekega sobotnega jutra Jaka pozvonil in Petrovo mamo prosil, če gresta lahko ven kolesarit. Mama je dovolila, zgodba pa se je potem začela zapletati, ker seveda kolesa ni bilo nikjer …
Tudi iz te zgodbe smo se nečesa naučili. Če je stiska le materialna, lahko hitro in enostavno pomagamo. Obstajajo pa tudi stiske, ko lahko pomagaš le tako, da si ob prijatelju in mu stojiš ob strani, ko te potrebuje.
Naloga: Pomagaj sošolcu, ki potrebuje pomoč!
17. dan šmarnic za otroke: Senad ne zna slovensko
Včeraj smo slišali, da se srečujemo z različnimi stiskami. Učiteljica je otroke spodbudila, naj si pomagajo med seboj. Spoznali smo tudi Petra in njegovo stisko ob ločitvi staršev, ki je dolgo ni nihče zaznal.
Senad je bil rojen v Bosni. Njegov oče je gradbeni delavec, mama pa je doma. Pravzaprav je nenavadna gospa, saj je vedno čisto zavita, kot bi bila zima. Četudi je zunaj trideset stopinj, ima na glavi ruto in dolge rokave, krilo pa do tal. Saj mi je mama razložila, zakaj se tako oblači, ampak še vedno ne morem povsem razumeti. V Slovenijo so prišli, ker v njihovi domovini ni bilo možnosti za zaslužek in preživljanje. Senad ima še tri mlajše sestre. V naš razred je prišel iz neke druge šole. Pravega vzroka niti ne vemo. Učiteljica vztraja, da to ni pomembno in naj predvsem poskrbimo, da se bo Senad med nami dobro počutil. To pa je težko. Leto dni je starejši od vseh nas in zelo slabo govori slovensko. Ko se razjezi, postane precej jezljiv. Z Dejanom sta se že nekajkrat grdo sprla in stepla. Enkrat ju je morala celo učiteljica na silo potegniti narazen. Edini, ki se z njim še kar razume, je David; s Senadom deli celo sladkarije, ki jih ima sam zelo rad. Poleg tega se je s Senadom težko pogovarjati, tudi če odmislim jezikovne prepreke. V njegovih stavkih se kar naprej pojavljajo besede, ki so grde in za katere smo se doma pa tudi v šoli domenili, da jih ne bomo uporabljali. Če se veliko družim s Senadom, mi kar samo zdrsne z jezika kaj, na kar nisem ravno ponosen. Opažam, da se ga nekateri fantje prav izogibajo.
Največje težave pa ima Senad z učenjem. V redovalnici se mu nabirajo najslabše ocene, njemu pa je čisto vseeno. Učiteljica je predlagala, da se začnemo učiti skupaj z njim. Vsak dan pred poukom in po njem ostane nekdo z njim. Presenečen sem, koliko se nas je javilo, da mu pomagamo narediti vsaj domačo nalogo. Midva se dobiva vsak četrtek po pouku, ker imam jaz popoldne verouk in do takrat počakam v šoli, kjer delam domačo nalogo. Mislil sem, da Senad ničesar ne ve, nato pa sem bil zelo presenečen, ko sem ugotovil, da zelo hitro razume, kako rešiti nalogo, redko pa razume, kaj mora sploh narediti. Predlagal sem, da v matematičnem delovnem zvezku skupaj prebereva samo navodila za reševanje nalog in preveriva, če jih razume. Pri nekaterih si je dopisal besede, ki so meni povsem nerazumljive. Reševala sva potem vsak zase in na koncu preverila rezultate. Senad je veliko nalog rešil popolnoma prav.
Trši oreh je bila slovenščina in predmeti, kjer je potrebnih veliko besed, na primer naravoslovje ali družba. Za te predmete se bom moral še česa domisliti. Ko sem se pogovarjal o tem doma s starši, sta mi predlagala, da se lahko kdaj oglasi pri nas. Mislim, da ga še nihče od sošolcev ni povabil domov. Bil je zelo vesel in presenečen. Ko je bil prvič pri nas, ga je pod svoje okrilje vzel očka. Veliko sta s pogovarjala o nogometu. Senad ve o njem vse. Opazil pa sem tudi, da je Senad bolj pazil na svoje grde besede kot v šoli. Še posebej zato, ker ga je očka nekajkrat opomnil: »Tako se pa pod našo streho ne govori!«
Matematiko je pisal štiri. In zdi se mi, da počasi postajava prijatelja.
Naloga: Zmoli očenaš za vse, ki morajo živeti v tujini!
18. dan šmarnic za otroke: Julija resno zboli
Rok ima sošolca Senada, ki ne zna slovensko, zato v šoli potrebuje pomoč. Njegov uspeh se je s pomočjo sošolcev izboljšal. Rok ga je včeraj povabil tudi na popoldanski obisk.
Z majhnimi otroki so same težave. Odkar imamo pri hiši Julijo, ne moremo več tako pogosto pohajkovati naokrog, ker mora tudi čez dan spati. Očka in mama imata z njo še dodatno delo in skrbi. Včasih se sprašujem, če smo jo res morali dobiti. Po drugi strani pa je veliko več trenutkov, ko se mi smeji in me občudujoče gleda in je najbolj zlata sestrica na svetu. Še fantje v šoli rečejo, da je zabavna!
No, današnja noč pa ni bila prav nič zabavna. Kar nekajkrat sem slišal, da se iz spalnice razlega jok. Uboga mamica in očka! Julija je jokala, ker jo je nekaj bolelo, zdravila proti bolečinam pa niso pomagala. Proti jutru sem zaslišal, da mama nekam telefonira. Klicala je zdravnika. Vmes sem zaspal, tako da ne vem natančno, kaj se je dogajalo potem. Jutro pa je bilo čudno. Mame in očeta ni bilo doma, prebudila nas je babica. Pojasnila je, da sta morala starša z Julijo v bolnišnico k zdravniku. Joj, kako se mi je potem vleklo dopoldne v šoli. Skrbelo me je za sestrico in nisem vedel, kdaj se bosta vrnila mama in očka. Po pouku me je pred šolo pričakal očka. Povedal je, da se vrača iz bolnišnice ter da sta Julija in mamica ostali tam. Julija je zelo bolna in verjetno jo bodo morali operirati. Najprej bodo naredili še nekaj preiskav in se dokončno odločili popoldne.
Očka se je popoldne še enkrat vrnil v bolnišnico, otroci pa smo bili doma skupaj z babico. Še dobro, da živi blizu, ker bi sicer morali biti sami doma. Julija je bila že popoldne operirana in očka je bil ves iz sebe od skrbi. Mame in Julije seveda nismo smeli obiskati, zato pa smo zvečer z babico odšli k sveti maši. Doma je bilo zelo tiho. Nismo se veliko smejali in sploh se nismo niti malo sprli. Vsak je hitro naredil, kar je moral, potem pa smo čakali novice.
Veseli smo bili, da obstajajo mobilni telefoni, ker smo vedeli, da bo tako mama lahko sproti poročala o stanju. Popoldne se je prav slišalo, kako zelo je utrujena. Ponoči in ves dan je Julija pogosto jokala in da je ne bi bolelo, so ji ves čas dajali sredstva proti bolečinam, mama pa jo je pestovala. Dolgo v večer ni bilo potem nobenega glasu. Preden smo šli spat, je mama vendarle poklicala, da je operacija uspela in da sestrica ni več v nevarnosti. Kar slišalo se je, kako smo si vsi oddahnili. Zdelo se nam je samoumevno, da se pozno zvečer z babico še enkrat zberemo ob Mariji. Našim rednim, že kar nekoliko dolgočasnim zahvalam, smo dodali prošnjo Mariji, tolažnici bolnih, za Julijino in svoje zdravje. Zdaj smo vedeli, kako krhko je lahko to bogastvo.
Naloga: Obišči bolnega ali ostarelega in se pogovarjaj z njim!
19. šmarnic za otroke: Narava — naša učiteljica
Rokova najmlajša sestra Julija je včeraj resno zbolela. Operacija je dobro uspela, zato se družina zbere v molitvi in se Mariji zahvali za pomoč.
Danes smo imeli veroučno akcijo. V maju je narava sicer zelo lepa, a je tudi polna smeti. Katehistinja nas je spodbudila, da očistimo bližino cerkve. Bili smo pridni, veliko smo klepetali in se smejali, ampak mene je najbolj navdušilo nekaj drugega.
Naša katehistinja ima očitno res rada naravo. O njej govori tako spoštljivo in s toliko občudovanja, da smo še mi začeli drugače gledati nanjo.
Najprej smo šli mimo travnika. Hoditi smo morali pazljivo, ker kmetje še niso pokosili vse trave, ki jo bodo posušili za seno. Travne bilke so bile visoke tudi meter in bi se lahko skrili mednje. Katehistinja nam je pokazala posamezne trave in povedala, kako se razlikujejo med seboj. Do tedaj je bila trava zame pač — trava. Zdaj pa sem videl, da ni tako. Opazovali smo tudi druge rastline, ki rastejo med travami. Prej sem vse imenoval trava, zdaj pa vem, da so nekatere zeli, druge detelje in tretje trave. Sošolka Mojca je opozorila na množico čebel in drugih žuželk, ki so marljivo letale z rastline na rastlino. Joj, kako bi jaz užival, če bi bil čebela. Sédel bi na najbolj dišeč cvet, kjer bi bilo dovolj medičine, in ne bi delal nič. Potem so mi razložili, da bi pozimi verjetno umrl od lakote, ker si ne bi nabral nobene zaloge. Ah kaj, bi se že nekako znašel. »Kaj če bi se vsi takole znašli?« Hm, o tem pa nisem razmišljal.
Pot nas je peljala naprej v gozd, kjer mi je vedno všeč. Doslej sem mislil, da imam samo jaz tako zoprne starše, ki mi ne dovolijo kričati v gozdu, danes pa se je izkazalo, da kar nekaj staršev ravna podobno. In ne samo to, katehistinja nam je rekla, naj bomo za hip čisto tiho in naj poslušamo zvoke gozda. Hm, a ptički v gozdu vedno tako lepo pojejo? Mojca, ki smo jo danes spoznali popolnoma drugače, je ločila nekatere ptice po glasovih. Celo »pogovarjati « se zna z nekaterimi ptički. Ptiček zapoje, ona mu zažvižga nazaj. Ptiček spet zapoje, pa spet Mojca … Sicer trdi, da nič ne razume, vendar me danes ne bi presenetilo, če bi rekla, da ve, o čem pojejo ptice. Izkazalo se je, da pozna tudi vsa drevesa, ki smo jih videli ob poti. Ne loči le iglavcev in listavcev kot večina od nas, ampak pozna tudi različne vrste hrastov. In to glede na liste in kapice na želodih. In ve, katero drevo je jesen, medtem ko jaz do danes sploh nisem vedel, da raste tudi v gozdu ob naši šoli, kaj šele, da bi ga poznal in ločil od ostalih. Ja, danes smo spoznali čisto »novo« Mojco …
Najbolj čarobno v gozdu pa je bilo to, da smo bili med seboj prijatelji. Ob sklanjanju za drobnimi in večjimi smetmi, opazovanju malenkosti in poslušanju zvokov narave, prijaznih nasmehih, klepetu s sošolci in svetlih sončnih žarkih je postajalo stvarstvo še lepše. In tudi narava se je iz učiteljice spreminjala v prijateljico.
Naloga: V naravi naberi šopek rož in z njim okrási Marijin oltarček!
20. dan šmarnic za otroke: Nedelja je Gospodov dan
Včerajšnja topla majska sobota je bila kot nalašč za to, da so veroučenci naravo očistili smeti. Ob tem so se učili tudi, kako jo opazovati in poslušati.
Danes je naš očka povzdignil glas. To se sicer ne zgodi prav pogosto, ko pa se, gre zares, zato je bolje, da mu niti ne skušaš oporekati.
Ker je naša Betka tako zaposlena s petjem v zboru in s skavti, je delo za šolo prestavila s sobote na nedeljo. Počasi ji slediva tudi midva s Špelo, ker je v soboto dopoldne treba pač malo pospravljati, popoldne pa prebiti ali zunaj na dvorišču ali — kar je še preprosteje — ob televiziji. Nekaj sobot je bila tudi mama tako zaposlena, pa Julija še vedno ni bila zdrava, pa obiske smo imeli, da smo se kar navadili, da pride delo za šolo na vrsto v nedeljo popoldne. Danes pa je naš očka odločil, da bomo imeli kosilo zelo zgodaj, saj bomo potem šli na daljši popoldanski izlet. Takoj smo začeli godrnjati. »Še vso nalogo moram narediti in učiti se moram!« Očka je povzdignil glas: »O, to pa ne! Nedelja je Gospodov dan! In na Gospodov dan ne bomo počeli drugega, kot da bomo drug z drugim! Danes se lahko dogovorimo, da gremo le na krajši sprehod, odslej pa hočem, da je delo opravljeno do sobote zvečer.« Med potjo smo se pogovarjali o tem, kako je bila včasih nedelja edini dan, ko so se ljudje odpočili, in za kako velik greh je veljalo nedeljsko delo. Ob nedeljah so kmetje zgodaj zjutraj odšli k sveti maši, pojedli kosilo, popoldne pa obhodili posest, naredili načrte in si ogledali, kako raste letina, ali odšli kam na obisk.
Tudi danes kristjani nedeljsko jutro navadno začenjamo s sveto mašo. Po njej se pred cerkvijo srečamo s prijatelji in znanci. Včasih tudi koga obiščemo. Sledi kosilo, po njem pa ena sama radost: obiski, izleti, pogovori, sprehodi … Vsaj tako naj bi bilo. Žal pa tudi mnogi kristjani danes nedeljo začinijo še — ali celo samo — z obiskom trgovine.
Spomnil sem se na Leo in njene domače. Skoraj nikoli v nedeljo ne kosijo skupaj z mamo. Mama je namreč trgovka v bližnjem nakupovalnem centru in nedelje so zanjo postale navadni delovni dnevi. Lea pogosto pripoveduje, da mame včasih ves teden skoraj ne vidi, ker je doma dopoldne, ko je Lea v šoli, popoldne pa je v službi. Tega si kar ne morem predstavljati, ker je moja mama ves čas doma. Ne hodi v službo in zato nas lahko vsak dan pričaka doma.
Mama včasih pravi, da smo zato razvajeni. Res je, da gospodinjskih del za otroke ne ostane prav dosti, saj je moja mama zelo pridna. Jaz sem kar vesel, da je tako. Vseeno pa nam načrtno pušča nekatera opravila. Prav nič ne bi nasprotoval, če bi tudi te v miru postorila že dopoldne.
Izlet je bil kratek, a poživljajoč. Malo smo se razgibali in veliko pogovorili. Kljub delu, ki nas je še čakalo, smo začutili, da je nedelja Božji dan.
Naloga: S svojo družino se dogovori za nedeljski izlet!
21. dan šmarnic za otroke: Zakaj je med nami toliko sovraštva?
Rokov oče je včeraj povzdignil glas. Družino je spomnil, da je nedelja Gospodov dan, zato je potrebno ostale obveznosti opraviti prej.
Za domačo nalogo smo morali poslušati dnevna poročila in napisati obnovo ene izmed novic. Ko smo potem v razredu drug drugemu predstavili novice, smo ugotovili, da so skoraj vse povezane z vojnami ali nesrečami. Učiteljica nas je vprašala, zakaj je tako. Med pogovorom smo ugotovili, da večina vseh poročil, ki jih preberemo ali slišimo, prinaša slabe vesti. In da skoraj ne mine dan, ko ne poročajo o novih nemirih in vojnah. Zakaj se ljudje na svetu tako sovražijo?
Kmalu smo začeli obtoževati politike in voditelje, kako so nepravični, ker skrbijo samo zase, ker … Učiteljica nas je nekaj časa poslušala, potem pa dejala: »Ali mislite, da ste tudi vi krivi za nastanek kake vojne?« Tišina v razredu je kazala, da imamo morda malce slabo vest ali da razmišljamo, kaj se skriva za njenim vprašanjem. Eva je menila, da izkoriščamo revne Kitajce in Afričane, ki skoraj zastonj delajo za nas. Učiteljica je odobravajoče prikimala in rekla: »Še kaj?« Jošt je vzkliknil: »Hočemo nafto!« Jan je spomnil na sekanje pragozdov in onesnaževanje vode. Sanja pa je rekla: »Ko se spremo!« Očitno je bilo to tisto, kar je hotela učiteljica, saj je rekla: »Bravo, Sanja, to sem čakala!« Mi smo se malo spogledovali med seboj in se kmalu spomnili, da smo se prejšnji petek skoraj sprli, ko smo morali pred telovadnico stati v vrsti, pa smo vsi hoteli biti prvi. Brcali smo šolske torbe in metali bunde, dokler ni prišel učitelj in nas umiril. Aljaž ni mogel več zapreti torbe, Dejanova bunda pa je bila stlačena za koš za smeti in seveda umazana. Kdo je kriv? Kdo je bolj kriv? Komu se je treba maščevati?
Jasno, po glavi so nam rojila takšna vprašanja. Ob razmišljanju in pogovorih nam je bilo kmalu jasno, kako je z vojnami. Začnejo se navadno kot prepir zaradi nepomembne zadeve. Ko prepir doseže določeno točko, se nekdo prvi odzove in udari. Tako ali drugače. Drugi vrne. Prvi išče način povrnitve … Konec koncev pa potem nihče več ne ve, zakaj natančno se prepirajo in tepejo, temveč razmišljajo le še o tem, kako drugemu prizadejati čim več škode.
Če se stepemo v razredu, nato počasi sami spor tudi razrešimo, če pa se stepejo narodi, potem se sovraštvo širi med ljudmi kot bolezen. Pa se med seboj res tako zlahka spravimo? Že v razredu je to včasih težko. Lea in Domen recimo ne govorita, ker je Domen Leo spotaknil. Od takrat Lea noče govoriti z njim. Tudi če ju učiteljica razporedi v isto skupno, se izogibata drug drugemu. Domnu je sicer žal in se mu zdi neumno, da ne govorita, Lea pa noče popustiti. To je naša mala razredna vojna. Punce namreč podpirajo Leo, fantje pa Domna. Ob koncu ure je Sanja zaklicala: »Ej, kaj ko bi vidva končala tole vojno?« Naloga: Če si koga razžalil, ga prosi za odpuščanje!
22. dan šmarnic za otroke: Sanja spet joka
V razredu so se včeraj pogovarjali, kako nastanejo vojne. Otroci so ugotovili, da pogosto zrastejo iz malih prepirov.
Sošolka Sanja je zelo nežna duša. Kar naprej joka. Priznam, da mi gre to včasih že na živce. Joka, ker dobi štirico, joka, ker ne najde čevljev, joka, ker mora preteči šeststo metrov, joka, ker ne mara malice … Fantje si jo včasih prav pošteno privoščijo zaradi jokanja. In potem tako ali tako spet joka.
Zadnjič pa je jokala že, ko je prišla v šolo. Imela je čisto rdeče oči in hlipala je že v garderobi. Bilo je čudno, nihče od nas pa ni vedel, kaj bi se ji lahko zgodilo. Med solzami je potem vendarle povedala, da ji je poginila psička. Prejšnje popoldne jo je povozil voznik, ki je prehitro pridrvel izza ovinka. Vsi otroci smo imeli radi njeno psičko. Velikokrat sta se popoldne skupaj podili po igrišču in psička je bila najprijaznejša mešanka, kar si jih človek more zamisliti. Imela je bel kožušček in pisano glavo. Okoli gobčka je bila rjava, en uhelj in oko pa je imela črno. Na treh nogicah je imela rjave copatke in na trebuščku črno liso. Pustila je, da smo jo božali, in ubogala je, če si ji rekel: »Sedi!« Ne le Sanji, vsem nam je bilo hudo. Seveda pa nekateri fantje tega ne bi priznali za nič na svetu. Sanja je bila kmalu spet tarča posmehljivih besed. Začel je Peter, nadaljeval Dejan, smejal se je tudi Senad … Nisem mogel razumeti, kako so lahko tako nesramni! K sreči se je končno pričel pouk in Sanjine solze niso ostale neopažene. Učiteljica je že navajena, da Sanja pogosto joka, zato ji navadno reče le, naj si obriše solze in začne reševati nalogo ali kaj podobnega. Tako bi bilo verjetno tudi danes, če ne bi Eva takoj na začetku ure dvignila roke in učiteljici povedala, zakaj joka. Dodala je še, da so bili fantje do Sanje nesramni. Kolikor poznam našo učiteljico, vem, da tak podatek v hipu spremeni njen načrt glede učne snovi.
Ura slovenščine se je tako spremenila v razredno uro. Pogovarjali smo se, kdaj in zakaj smo žalostni. Prav vsak se je spomnil kakega dogodka, ki je segel v srce. Nekaterim so umrli babice in dedki, Tadej je celo izgubil bratca, poginilo je veliko kužkov, ptičkov, hrčkov, starši so se ločili ali se prepirali … Ko smo se razgovorili, je učiteljica dodala, naj vsak ob svoji zgodbi pomisli, kako bi se počutil, če bi se kdo takrat ali kasneje norčeval iz njegove žalosti.
Sanja je molčala. Ko je poslušala naše zgodbe, sem videl, da ji je nekajkrat šlo na jok. A na koncu se mi je zdela bolj mirna kot na začetku ure. Peter je med odmorom pristopil k njeni mizi in zdi se mi, da se ji je opravičil. Jošt je na koncu povedal, da ima njihova psička ravno pet mladičkov. Ker so mešanci, jih ne morejo prodati in bodo veseli, če bodo zanje našli dobre gospodarje. Če Sanja želi, ji lahko enega podarijo. Naj jih pride v soboto pogledat in si izbere svojega. Seveda ga odpeljati še ne more, ker je še premajhen.
Sanja ga je hvaležno pogledala. Jokala pa ni več. Naloga: Razveseli žalostnega sošolca!
23. dan šmarnic za otroke: Učiteljičino vprašanje
Sanja je včeraj jokala, saj je prehiter voznik povozil njeno psičko. Nekateri so se norčevali iz njenih solz, zato jih je učiteljica spodbudila k razmisleku o tem, kako bi se počutili, če bi se kdo smejal njihovi nesreči.
Naša učiteljica je prava »slika«. Zelo rada vidi, da razmišljamo, k čemur nas pogosto spodbuja z zanimivimi, včasih pa tudi s čudnimi vprašanji. Zadnjič smo pisali spis z naslovom »Kdo sem?«
Ko je naslov napisala na tablo, smo se kar malo spogledovali. Kaj misli z njim? Saj se že na prvi pogled vidi, kdo smo. Kljub temu je želela, da vsak vzame v roke nalivnik in napiše spis z izbranim naslovom.
Čeprav je bilo vprašanje jasno in se je odgovor zdel lahek in kot na dlani, pravih besed ni hotelo biti od nikoder. Joj, kako sem v glavi premetaval stavke! Končno smo postopoma vsi začeli pisati; zadnji je za pisalo prijel Žiga. Pa še potem je veliko preudarjal in razmišljal. Na koncu smo spise oddali in že naslednji dan jih je učiteljica vrnila. Ni jih ocenila glede na pravopis in slovnico! Rekla pa je, da povedo o nas več kot vse ocene. Medtem ko smo skoraj vsi pisali o tem, kdaj in kje smo se rodili, koliko nas je v družini, kaj radi počnemo, kakšne barve oči imamo in kakšen nos, se je Žiga spisa lotil čisto drugače. Učiteljici je bil spis strašansko všeč, zato nam ga je prebrala. Za moj okus je Žiga, kot ponavadi, preveč filozofiral, ampak nekaj sem si pa vseeno zapomnil. Pričel je s tem, da se je rodil kot tri in pol kilogramski novorojenček, ki se je na zunaj zelo razlikoval od fanta, kakršen je zdaj. Pa vendar je bil že takrat isti on. Včasih ni znal ne hoditi, ne govoriti, ne množiti, ne pisati, ni mogel igrati nogometa in ni si znal zavezati kopačk. Imel je modre oči, zdaj pa ima svetlorjave, potemneli so mu tudi lasje. Prej so bili pšenične barve, zdaj so bolj rjavi. Pa vendar je že tisti majhen fantek bil on. Kaj je torej tisto, kar nas določa? Srce, razum?
Žiga odgovora ni našel. Smo pa prav vsi v razredu razmišljali, kaj je tisto, kar je enako v novorojenčku in osemdesetletnem starčku, da je še vedno isti človek. Učiteljica je pustila, da smo glasno razpravljali o svojih idejah. Kmalu smo se zedinili, da vse skupaj z biologijo zagotovo nima nobene skupne točke. In celo z znanostjo ne.
Ajda je v tišini, ki je za nekaj trenutkov nastala v razredu, izrekla besedo, na katero sem pomislil tudi sam, a je nisem upal predlagati, ker se mi je zdelo, da bi se mi morda sošolci lahko smejali: »Duša!« Prisežem, da je učiteljica zastrigla z ušesi! Očitno je imela v mislih to besedo tudi ona.
Naloga: Starše prosi, da ti ob fotografijah pripovedujejo o tvojem rojstvu!
24. dan šmarnic za otroke: Marijina podoba
Včeraj so pri pouku otroci pisali spis z naslovom »Kdo sem?« Ugibali so, kaj je tisto, kar ostaja v človeku isto, čeprav se stara.
O, kako me je bilo danes sram! Obiskali so me moji šolski prijatelji. Morali smo narediti skupinsko seminarsko nalogo in neko maketo. Veselil sem se jih, ker imamo nov računalnik in sem jim ga želel pokazati. Ko sem ga vklopil, se je na njem pokazalo ozadje, ki ga je očitno sinoči nastavil očka in mi je verjetno do konca življenja uničilo ugled na šoli. Kot ozadje se je namreč prikazala podoba brezjanske Marije. Peter se je smejal, da ga je bolel trebuh, ostali pa so bili sicer bolj zadržani, ampak so se mu vseeno pridružili.
Hitro sem odprl nov dokument, da se je podoba skrila in smo nekako začeli pisati. Marko je brskal po knjigah, Domen je pisal, ker je doma lahko kar naprej za računalnikom in trdi, da ima najhitrejše prste. Ostali smo bolj gledali, tu in tam kaj pripomnili ali poiskali v enciklopediji. Razmišljal sem, kako naj na koncu čim bolj neopazno ugasnem računalnik, da se mi ne bi spet kdo posmehoval. Rešila me je mama, ki nas je povabila v kuhinjo na kolačke in sok. Fantom sem obljubil, da bom kar sam natipkano uredil, natisnil in prinesel v šolo. Vedel sem sicer, da me čaka še kar nekaj dela in bi šlo hitreje, če bi delali skupaj. Sošolci pa so se seveda z veseljem strinjali, da skupno delo končamo in gremo na igrišče. Jaz sem moral ostati, da sem dokončal seminarsko nalogo. Bilo mi je malo žal, ampak se mi je zdelo tako vseeno bolj varno.
Pozno zvečer, ko sem končno zaključil, je k meni pristopila mama. Pokazal sem ji, kaj smo naredili. Pohvalila je dobro opravljeno delo. Bil sem zadovoljen in ponosen tudi sam nase, saj sem vse skupaj precej dodelal in dodal še nekaj svojih idej.
Ko me je prišel očka pred spanjem pokrižat, mi je povedal, da me je mama pohvalila. Bil sem vesel pohvale. Tik preden je zapustil sobo, pa sem mencavo zastavil vprašanje, ki mi ni dalo miru: »Zakaj si za ozadje nastavil Marijino sliko? Toliko lepših podob obstaja. Na spletu imaš vendar prave galerije resnično dobrih fotografij!« Očka je pri vratih postal, se obrnil k meni in me nekaj časa molče gledal. Nato se je vrnil, sedel na posteljo in rekel: »Marijino sliko sem izbral, ker želim, da je vsako delo, tudi delo z računalnikom, blagoslovljeno. Delo z računalnikom je še posebej nevarno, ker te hitro zapelje v tako ali drugačno zapravljanje časa. Marijina podoba pa nas bo, upam, spomnila, da se ji bomo pred delom priporočili in jo prosili za blagoslov.« Očka je potem tiho vstal in odšel iz sobe. Jaz pa sem zaspal z Marijino podobo pred očmi.
Naslednji dan smo dobili petico za seminarsko nalogo. Peter pa me je med glavnim odmorom vprašal, kaj predstavlja slika, ki jo imamo na računalniku. Povedal je še, da ima tako sliko na steni tudi njegova babica, ki je, odkar sta se starša ločila, skoraj ne videva več.
Naloga: Marijino podobico položi na svojo delovno mizo!
25. dan šmarnic za otroke: Zakaj ima čebula če?
Roku je bilo včeraj nerodno, ko so njegovi sošolci na ekranu njihovega domačega računalnika zagledali podobo brezjanske Marije. Oče je pojasnil, da ga ozadje spomni, da se pred vsakim delom priporoči njeni priprošnji.
Očka me, kadar doma veliko sprašujem in se zdi, da že pretiravam, ustavi z vprašanjem: »Zakaj pa ima čebula če?« Ampak to se zgodi redko, ker se moj očka dolgo časa ne naveliča odgovarjati na moja vprašanja. Včasih ga zato prav občudujem.
Zadnjič sva imela popoldne čas in sva skupaj delala na vrtu. Ves čas sva klepetala. In ko sva z delom končala, sva še dolgo v noč sedela na naši terasi. Bil je topel večer, mama se je v hiši ukvarjala z najmlajšima, Betka je delala nekaj za šolo, midva pa sva imela čas samo za naju. Začelo se je tako, da sem mu pravil o Tadeju. Tadej je tak smešen fant. Pravzaprav skoraj nihče v razredu ne ve veliko o njem. Vemo, da imajo doma veliko denarja, da se rad postavlja s tem, kar ima, da pa tudi rad posodi ali celo da, če kdo kaj potrebuje. Na začetku sem očeta vprašal, zakaj imajo nekateri toliko več kot mi in zakaj smo mi tako revni. Malo začudeno me je pogledal in vprašal, če se mi zdi, da smo res tako revni. »Ja, no, a ne bi bilo super, če bi lahko vsakič, ko bi si kaj zaželeli, to tudi lahko kupili.« Očka je malo pomišljal in ni takoj odgovoril. Potem me je presenetil z vprašanjem, če se spomnim,kako vesel sem bil novega kolesa. Seveda vem! Imel sem staro, Betkino, ki je bilo že precej zdelano, pa še premajhno mi je postalo. Da niti ne omenjam, da je bilo dekliško in grde vijolično-rdeče barve. Dolgo sem si želel novo kolo. Ko smo dobivali domov reklame, sem ob njih sanjaril o tem, kakšnega bi imel. Kar videl sem se na kakem dobrem modelu! Upal sem, da ga bom dobil za rojstni dan, zato sem bil potem na skrivaj kar malo razočaran, ker sem namesto kolesa dobil nahrbtnik. Očka in mama sta vsak mesec pripovedovala, koliko denarja je šlo za ta ali oni strošek: od dopusta do šolskih potrebščin in pralnega stroja, ki se ga ni dalo več popraviti … Vedel sem, da kolo trenutno ni nujno potrebno in da so druge reči pomembnejše. In kako sem bil vesel in presenečen, ko me je očka zadnji šolski dan poklical v garažo, kjer je stalo čisto novo, bleščeče modro kolo, še veliko lepše od tistega z reklamnih letakov. Moje veselje je bilo nepopisno. In na tihem moram priznati, da verjetno večje, kot bi bilo, če bi ga dobil takoj, ko sem si ga zaželel. Ampak vseeno sem še malo potarnal glede naše »revščine «. »Zakaj pa ima Tadej mestno in gorsko kolo? To ni čisto pošteno! Saj vidva z mami ravno tako delata kot Tadejeva starša. Zakaj ne moremo na smučanje v Francijo? Zakaj Tadej obiskuje tečaj jadranja, jaz pa ne? Zakaj ima svoj električni skiro in gre včasih ob koncu tedna letet z jadralnim letalom?«
Kar nadaljeval bi, če me ne bi očka ustavil s svojim znamenitim stavkom: »Zakaj ima čebula če?« Saj vem, da ima prav. Nekaterih stvari ne moremo razložiti in nič ni popolnoma pošteno. Zakaj je tako — ne vem. Vem pa, da nas Tadej rad obišče, ker z mojim očkom velikokrat kaj »šraufamo«. Njegovega ni namreč nikoli doma. Zvečer se mi je zdelo, da se mi Marija na podobi spet nasmiha, ko sem se v molitvi zahvalil, da imamo toliko — lepega.
Naloga: Pospravi svoj delovni kotiček!
26. dan šmarnic za otroke: Rožni venec
Rok se je včeraj spraševal, zakaj ima sošolec Tadej več in bolj imenitne stvari kot on. Očka ga je spomnil, da se mora v življenju naučiti videti pravo bogastvo.
Že zjutraj je očka predlagal, da danes ne bi kuhali kosila doma, ampak bi se odpravili na kratek izlet z avtomobilom. Julija je namreč še vedno slabotna. Bil je skrivnosten. Kar nekaj časa je trajalo, da smo zares odšli. Mama je pripravila sendviče in nekaj rezervnih oblačil za Julijo, midva z Betko pa sva se kujala, ker sva hotela popoldne gledati dober mladinski film na televiziji, zdaj pa je bilo jasno, da nas takrat ne bo doma. To se nama ni zdelo pošteno, saj sva o tem filmu že teden dni razpravljala in se ga veselila.
Ampak očka se ni dal! Sedli smo v avto in se odpeljali. Na začetku vožnje smo otroci namrgodeno sedeli vsak na svojem sedežu. Julija je grulila po svoje, s Špelo sem se sprl, ker je spet vztrajala, da hoče med vožnjo poslušati Kekca, Betka pa je gledala skozi okno in zavijala z očmi. Mama je skušala spodbuditi pogovor, očka pa je bil osredotočen na vožnjo.
Potem je Špela po nesreči z nogo zadela Betko in sta se začeli prepirati, Julija pa je začela kričati kar tako, »iz solidarnosti«, kot pravi mama. Jaz sem v zrak metal papirnato kroglico in sem vse spravljal ob živce. Ker je bila to moja edina zabava, se ji nisem hotel kar tako odreči. Mimo našega avtomobila je šinil velik črn avto in brezobzirno izsilil našega očka, ki je postajal besen. Mama ga je opomnila, naj ne bo tako nestrpen.
Potem sta se sporekla oziroma utihnila, kar tudi ni najboljši znak. V našem avtu so električne iskre kar preskakovale in grozilo je, da bo počilo. Izlet pa tak. Nenadoma se je s sprednjega sedeža zaslišalo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha …« Mama je pričela moliti rožni venec. Najprej ji je z druge strani avta začel odgovarjati očka. Med prvo desetko smo se počasi in potiho pridružili še otroci. Enakomerno mrmranje je uspavalo Julijo, ostale otroke pa malo pomirilo. Potem je mama začela moliti desetke za različne namene. Presenetilo me je, koliko idej ima! Molili smo za učitelje, za voditelje države, za našo družino, za vsakega od nas posebej, za revne in bolne, za uspeh v šoli, za misijone in duhovne poklice … Kmalu smo z idejami, za koga in za kaj bi zmolili vsaj en očenaš, pridružili še otroci. Ko enkrat začneš, kar ne moreš nehati, saj šele takrat vidiš, koliko ljudi potrebuje pomoč. Bil je lep občutek, da nekaterim lahko pomagamo vsaj tako, da zanje molimo k nebeškemu Očetu. Še najbolj pa nas je nagovorilo, ko je mama predlagala, da lahko molimo še za svoje skrite želje in potrebe. Na začetku sem hotel moliti, da bi čim prej dobil mobilni telefon, potem pa sem pomislil na sošolce in prijatelje. Skoraj vsak lahko najde razlog, da ni povsem srečen. Meni pravzaprav nič ne manjka.
Uganete? Na cilj smo prišli dobre volje in smo se imeli prav lepo!
Naloga: Zvečer zmoli desetko rožnega venca za svojo družino!
27. dan šmarnic za otroke: Pridi, sveti Duh!
Rokova družina se je včeraj odpravila na izlet. V avtu niso bili preveč dobre volje. Pomirili so se, ko so skupaj molili rožni venec za različne namene.
Sveti Duh je zame še vedno nekoliko skrivnosten. Saj smo ga pri verouku risali kot goloba, toda gospod župnik je pri sveti maši povedal, da je to le podoba. Kakšen pa potem je? To vprašanje smo pri verouku že večkrat premlevali, pa ni še nihče razumljivo odgovoril. Tudi na Betkini birmi nisem opazil nič posebnega, čeprav naj bi takrat zagotovo prišel …
Danes sem med sveto mašo spet opazoval neverjetne podobe, ki so naslikane na cerkvenem stropu. Gospod župnik je to očitno opazil. Pri pridigi se je namreč obrnil k veroučencem in nam postavil nekaj vprašanj. Tako nas je vprašal: »Koga imate najraje in kdo ima najraje vas?« No, na to vprašanje ni bilo težko odgovoriti. Vsi smo odgovorili enako: mama in oče. Potem je župnik predlagal, naj razmislimo o tem, zakaj smo z lahkoto odgovorili. Kako torej vemo, da nas imata starša rada? Katera so tista dejanja ljubezni, ki nam to najbolj zagotovo pokažejo? Skrbita za nas, služita denar, da lahko živimo, objameta nas, pred spanjem nas pokrižata, odgovarjata na naša številna vprašanja, če nam je hudo, nas potolažita, če smo bolni, nas negujeta …
Potem je gospod župnik vsakega posebej vprašal, če je prepričan, da je njegova mama najboljša. In vsi smo kar izstrelili pritrdilen odgovor. Nato je nadaljeval, da bi bilo potem čisto vseeno, če bi Tonijeva starša skrbela za Jana ali če bi Joštov očka skrbel za Klaro. S tem se nekako nismo mogli strinjati. Klara je oporekala. »Ampak saj Jošt pravi, da je njegov očka najboljši oče!« Klara je kljub temu trdila, da vseeno ne bi zamenjala. »In zakaj ne?«
Odgovori so obviseli v zraku. Imeli smo jih in jih nismo imeli. »To, da nekoga imenuješ oče, on pa tebe imenuje sin in to tudi resno mislita, je skrivnost. Tisto, kar vaju povezuje, je vajin odnos. Ljubezen, ki se rodi že takrat, ko starši svojega otroka prvič vzamejo v naročje. In to ljubezen med Očetom in Sinom poimenujemo Sveti Duh. Zaradi te ljubezni so naši starši nekaj posebnega in zaradi te ljubezni je nekaj posebnega Oče Sinu in Sin Očetu. Nam ljudem daje ta ljubezen krila, da otroci nekoč odrastemo. Pri Bogu pa ta ljubezen pomeni, da Oče in Sin skupaj delujeta navzven, na nas. In nam da krila, da delamo dobro.
To razlago sem nekoliko laže razumel. Mogoče zdaj celo razumem, zakaj Svetega Duha upodabljamo v obliki goloba. Zvečer sem očeta vprašal, kdaj me je začel imeti rad. Z mamo sta se z nasmehom spogledala, on pa je rekel: »Rad sem te začel imeti v tistem trenutku, ko sva se z mami odločila zate!« »Potem sem pa še v prednosti pred Svetim Duhom!«
Naloga: S svojimi besedami se Bogu zahvali za starše!
28. dan šmarnic za otroke: Moja mama je najboljša mama
Včeraj, na binkoštno nedeljo, smo pri sveti maši razmišljali, kdo je Sveti Duh. Zvečer pa je Rok izvedel še, kdaj ga je začel imeti rad njegov očka.
Alenkina mama je sama. Alenkin očka jo je zapustil, še preden se je Alenka rodila. Pravzaprav ga Alenka sploh ne pozna. In mama Alenki vedno govori, da je oče sicer odšel, a je v srcu dober človek. Tega kar ne morem razumeti. Kako lahko nekdo zapusti svojo nosečo ženo in ga niti ne zanima, kakšen je njegov otrok. Spomnim se, kako vesel in pozoren je bil naš očka do mame, ko je nosila Julijo. In kako je z veseljem nam otrokom in babici, ki je bila takrat z nami, kazal prve posnetke naše nove sestrice, ko se je vrnil iz porodnišnice. Sploh si ne morem zamisliti, da ga ne bi zanimalo, kakšen dojenček se je rodil in v kakšnega otroka raste.
Alenkina mama ima svojo hčerko zelo rada. Zelo je skrbna, a Alenka vseeno marsičesa nima. Ker se z mojo mamo poznata, jima včasih podari obleke, ki jih je Betka že prerasla. Včasih se mi zdi prav nenavadno, ko pride Alenka v šolo v majici ali hlačah, ki jih je še pred kratkim nosila Betka. Po velikosti sta si precej bolj podobni, kot bi sklepali po letih. Alenki nikoli ne pokažem, da kakšno oblačilo poznam, saj bi jo tako lahko spravil v zadrego. V šoli se velikokrat pogovarjamo o starših. Alenka o svoji mami nikoli ne reče nič slabega. Vsi ostali se včasih pritožujemo nad starši: da so tečni, krivični, da nam toliko stvari ne pustijo … Alenka pa pravi, da ima mamo zelo rada in ve, da ima tudi ona njo. In da ji zaupa, saj ve, kaj je najbolje zanjo. In še nekaj se mi zdi zanimivo. Alenka pravi, da bi tudi svojega očka imela rada, če bi ga poznala. Da bi ga celo zelo rada spoznala. Popoldne je Tilen, ki stanuje blizu, ves jezen prišel na igrišče, kjer smo bili dogovorjeni za igro nogometa. Rekel je, da je prišel samo povedat, da ga ne bo, ker mu mama ne pusti. Ni še pospravil kopalnice, kar je njegova ponedeljkova naloga. Naše vrste so bile že tako ali tako oslabljene, zato tudi ostali niso bili navdušeni nad igro in so počasi odhajali. Na koncu sva ostala na igrišču le še Žiga in jaz. Malo sva brcala žogo, potem pa sva se pričela pogovarjati. Tudi on mora vsak teden opraviti nekaj gospodinjskih del. In tudi njegova mama ga ne pusti ven, če jih ne opravi. Da jaz o moji niti ne govorim. Včasih se mi zdi, da živim kot tlačan. Sitnari, če zjutraj ne pospravim postelje, narobe je, če oblačila vsak večer niso zložena oziroma odložena v košaro za umazano perilo. Če zvečer ne pospravim posode iz pomivalnega stroja, potem naslednji dan ne smem na igrišče. Zdi se, da so vse mame enake. Grozne. Pa so res? Globoko v srcu vem jaz in ve Tilen in ve Žiga, da nas imajo mame najrajši na svetu.
Ko smo se zvečer dobili pri šmarnicah, sem se spomnil, da Marija ni le Mati Cerkve, ampak mama vseh mam. Danes jo bom še posebej prosil, naj blagoslavlja mojo in vse druge mame.
Naloga: Povej svoji mami, da jo imaš rad!
29. dan šmarnic za otroke: Rokova vprašanja
Mame so najboljše, čeprav so nam njihove zahteve včasih odveč. Rok je včeraj skupaj z drugimi fanti spoznal, kako prav je, da doma sodeluje pri različnih opravilih.
»Očka, zakaj naša babica vedno moli za zdravo pamet? Saj zdravo pamet tako ali tako že imamo.« Taka vprašanja imam navadno zvečer pred spanjem. Vedno imam veliko vprašanj, ki se začnejo z »zakaj«. Očka in mama se vedno trudita, da mi nanje odgovorita. In danes je bila na vrsti pač »zdrava pamet«.
Naša babica ima navado, da vsak večer moli. Saj tudi pri nas navadno molimo pred spanjem, toda mi se zahvalimo za minuli dan in se priporočamo za naprej, če vemo, da nas čaka kaj težkega. Prav tako molimo za koga, ki je zbolel, ali če kdo od poznanih umre. Babica pa moli še za mnoge druge ljudi in probleme. Seveda mi je toplo pri srcu, ker vem, da vsak, čisto vsak dan moli tudi za nas, vnuke. Tudi zame. Moli pa tudi za mir v svetu, za dobre voditelje držav, za srečno zadnjo uro in seveda za zdravo pamet. Že srečne zadnje ure ne razumem najbolje; kako naj bo zadnja ura srečna, če pa umiraš? Prošnje za zdravo pamet pa sploh ne dojamem.
Toda moj očka ne bi bil moj očka, če mi ne bi skušal razložiti še tako čudnega vprašanja. Malo je pomislil, potem pa rekel: »Se spomniš, kako se je Betka odločala, na katero srednjo šolo naj se vpiše?« Kdo se ne bi spomnil? Saj je naredila pravi cirkus. Le zakaj je tako pomembno, kam se vpišeš? Saj gre samo za šolo. No, tedaj so mi razložili, da je od tega odvisno, kateri poklic bo izbrala in kaj bo potem vse življenje delala. Od te odločitve je odvisno, kako ji bo v življenju, koliko bo zaslužila, ali bo srečna, ali bo lahko delala tisto, kar rada počne … Da laže sprejmeš tako velike odločitve, je zdrava pamet še kako pomembna. »Ja, ampak Betka se je že vpisala, zakaj torej še zdrava pamet?«
Vskočila je mama. »Ali misliš, da se velike odločitve v življenju kdaj nehajo? Ne samo odločitev za poklic, tudi odločitev za fanta ali dekle in za poroko je velika, pa za otroke, pa za menjavo službe, za zidavo hiše, za prijatelje … In niso le velike odločitve tiste, ki nam spreminjajo tok življenja. Tudi čisto majhne odločitve imajo včasih lahko daljnosežne dobre ali slabe posledice. Prav vsak naš dan je sestavljen iz niza odločitev. In za nobeno ne vemo, kako pomembna bo za nas nekoč.«
In jaz? Ko smo že ugasnili luč, sem v postelji razmišljal, katere odločitve sprejemam. Zjutraj se odločam, ali bom jedel salamo ali marmelado. Za to niti ni treba moliti, da bi se prav odločil. Se pa prav te dni odločam, da bi Domnu rekel, naj namesto tega, da od mene prepiše domačo nalogo za matematiko, raje pride k meni in jo bova naredila skupaj. Je to prava odločitev? Tik pred spanjem sem Svetega Duha tudi sam prosil za zdravo pamet in dobre odločitve.
Naloga: Skrbno naredi domačo nalogo!
31.05.2012
30. dan šmarnic za otroke: Nariši smeška!
Včeraj se je Rok spraševal, zakaj je dobro, da imamo zdravo pamet. Starši so mu razložili, da je naše življenje sestavljeno iz številnih pomembnih odločitev, zato je dobro, da tudi molimo zanje.
Sestra Špela je prava nadloga. Kar naprej hodi za mano, da bi skupaj kaj počela. Saj ne rečem, velikokrat se imava skupaj lepo. Večkrat pa me spravlja v nejevoljo. Sploh takrat, ko je pri meni na obisku kateri od mojih prijateljev, Špela pa hoče biti ves čas zraven. Tedaj jo moram prav nagnati iz svoje sobe, da imava mir. Saj ne morejo punce vedno svetiti pri moških pogovorih, no! Najhuje je, da potem velikokrat v joku steče v kuhinjo k mami in ji vse pove. Tudi tisto, kar mi ni ravno v čast.
Danes pa je bilo krasno. Najprej sva se igrala lažnivca s kartami. Ker je še majhna, včasih z lahkoto malo goljufam in niti ne opazi. Vsaj do zdaj še ni! Potem sva se spomnila igrice, pri kateri vsak nariše eno potezo in nastanejo strašansko smešne zadeve. Celo uro sva se krohotala v dnevni sobi na tleh. Smeh se je sprevrgel v vsesplošen direndaj. Mama pravi, da je od tam pa do joka samo še korak. Prav ima! Nazadnje sem Špelo menda pregrobo porinil in jo je zabolelo. In po hiši se je razlegel njen krik. Kot bi jo kdo dajal iz kože. Seveda je mama nekaj trenutkov zatem pogledala v sobo, da bi videla, kaj se dogaja. Nemočno sem sedel na tleh in res nisem čutil krivde, Špela pa je hitela razlagati, da sem jo udaril in jo zdaj boli roka.
Končala sva vsak na svojem koncu stanovanja. Jaz v svoji sobi, kjer sem kuhal mulo, Špela pa v kuhinji pri mami, kjer je pomagala kuhati kosilo. Po stanovanju je že dišalo. Mmmm, pa kako slastno! Slišal sem, kako ropotajo krožniki in pribor in kako je Špela poklicala Betko, naj pride h kosilu. Mene ni nihče poklical. Prisegel sem, da se z njo ne bom nikoli več igral, ker je preveč mevžasta in je čisto prevelika cmera. Tožarjenja ji pa sploh ne bom odpustil. In mi je čisto vseeno, če je pozabila name. Odprl sem knjigo za domače branje. Pa nisem dolgo bral. H kosilu me je prišel klicat očka. Še vedno jezen in užaljen sem sedel za mizo. Prisegel sem si, da se bom držal grdo in med kosilom ne bom niti spregovoril. Mama je naredila bučno juho, ki je nimam tako rad. Še to! Ima pa taka juha eno samo dobro lastnost. S smetano, ki jo vmešamo, lahko narišemo prikupno smešne slikice. Mama nam je navadno risala sončke in vetrnice. Zdaj pa že nekaj časa najraje ustvarjamo sami. Špelo sem vprašal, če ji lahko kaj narišem ali bo risala sama. »Ja, nariši mi smeška!«
V tistem trenutku sem vedel, da dolgo ne morem biti hud nanjo. Da je najhujša zamera že minila. Smeško se nama je smejal iz njenega krožnika.
Naloga: Nekoga nasmej z dobro šalo!
01.06.2012
31. dan šmarnic za otroke: Marijino obiskanje
Rok in Špela sta se včeraj sprla. Dobra volja in drobna pozornost je hitro popravila zamero.
Današnji četrtek je bil dan obiskov. Najprej nam je učiteljica povedala, da bomo obe uri slovenščine, ki ju imamo na urniku, namenili za poseben obisk. Tako naj bi zaključili naš letošnji razredni projekt. Spraševali smo se, kam bomo šli. Ugibanja o znanih ustanovah in osebah so se kar vrstila. Zato smo bili presenečeni, ko nam je povedala, da gremo na obisk v bližnji dom za ostarele. »Kaj pa bomo tam?« smo se spraševali. Pripravili smo kratek program. Oskrbovancem smo zapeli, Alenka in Klara, ki hodita v glasbeno šolo, pa sta nekaj tudi zaigrali. Za vsakega oskrbovanca smo narisali risbico. Starostniki so bili zelo veseli. Nekateri so bili na invalidskih vozičkih, drugi so počasi hodili sami. Prav vsak pa nam je hotel nekaj podariti. Neka gospa nam je razdelila čokoladne bonbone, spet druga je učiteljici podarila kvačkan prtiček. Satrejši gospod nam je povedal zgodbo iz svoje mladosti, neka druga gospa pa nas je občudovala, kako lepi otroci smo. Tretja je bila tiha in se je le smehljala, skozi roke pa ji je drsel rožni venec.
Ostareli so nas bili veseli. Podarili so nam še lepše darilo kot mi njim. Pokazali so nam namreč veselje in srečo, hvaležnost in čisto dobroto. Vse, kar so imeli, so podarili nam.
Doma smo po kosilu imeli vsak svoje delo. Otroci smo hiteli z nalogami in vajo inštrumentov, mama in oče pa sta v kuhinji čarala piškote za večer, ko bo vsa župnija zbrana na župnijskem dvorišču ob zaključku letošnjih šmarnicah.
Sveta maša je bila še posebej lepa. Predstavniki različnih skupin v župniji so sodelovali pri posameznih delih, vsi pa smo prepevali Marijine pesmi. Gospod župnik nas je pohvalil za vztrajnost. Nekateri so bili celo tako zavzeti, da niso manjkali niti enkrat, zato so bili posebej imenovani in pohvaljeni. Naša družina je bila vsak dan pri šmarnicah, čeprav redko vsi. Toliko stvari se dogaja, pa tudi mama in očka imata nekatere neodložljive obveznosti. Pa še Julija je bila bolna. Toda šli smo vsak dan. Kdor je le mogel, se je pridružil. Predvsem niti enkrat nismo zamudili večernega skupnega druženja z Marijo ob našem oltarčku. Po svoje mi je malo žal, da je tega meseca že konec. Kar navadil sem se na naše družinske večerne pogovore z Jezusom in Marijo. Saj ni treba, da jih končamo, kajne?
Mariji bi rad povedal še toliko stvari, ki me skrbijo, ki jih ne razumem, ki se jih bojim. Rad bi enkrat odrastel v moža, kakršen je moj očka. Pa ne vem, če je to mogoče. Rad bi bil pošten in delaven, pa ne vem, če nisem preveč razvajen. Rad bi bil pravičen in dober, pa ne vem, če znam biti.
Mislim, da bom majhen Marijin oltarček postavil kar na dno svojega srca.
Naloga: Ko greš mimo kapelice, se spoštljivo pokrižaj!
