»V ZBORIH BOM SLAVIL GOSPODA, NJEGOVA HVALNICA BO VEDNO V MOJIH USTIH«

Spoštovani videmski farani!

V veliko veselje mi je, da vam lahko napišem nekaj misli in vzpodbud ob prihajajočem visokem jubileju organiziranega zborovskega petja v naši videmski župniji. Pa boste morda rekli, da to na začetku najbolj vročega med meseci in ko smo šele prav zajadrali v počitniške in dopustniške dni, ni najbolj na mestu. Počitnice so namreč zelo primeren čas, da mislimo  na lepe in vzpodbudne stvari in v miru delamo prave načrte za našo prihodnost, da bi bila čimbolj izpolnjena in srečna. To pa, že sedaj vemo in smo večkrat sami izkusili, da ni mogoče brez pristne povezanosti z Dobroto, Ljubezijo, Radostjo, Iskrenostjo, Prijaznostjo, Pravičnostjo, Usmiljenjem, ki je Bog sam.

Ko vam želim pisati o cerkvenem petju in glasbi, nas vse želim spomniti, da so že blaženi škof Slomšek dajali izjemni poudarek lepemu cerkvenemu petju. Svoje učenke in učence so vadili v cerkvenem petju in pravili, da je lepa pesem trajna »žlahtna roža za ljudi, ki daja srcu veselje in duši zdravo moč; rože hitro ocvetijo, čedne pesmi pa slovijo po sto let.« Tako bo, spoštovani, naša cerkvena zborovska pesem na Vidmu v letu 2013 slavila 100- letnico (častitljiva obletnica je povezana s prihodom Ivana Brgleza leta 1913).

Slomšek je lepemu petju v cerkvi, doma in med prijatelji pripisoval poseben vzgojni pomen; bil je prepričan, da pošteno petje žlahtni ter povzdiguje duha.

Vloga zbora v župniji je večplastna. V prvi vrsti se v njem združujejo ljudje z veseljem do petja in glasbe ter tako uresničujejo evangeljsko vodilo o razvijanju talentov; organizirana skupina pa je v župniji dobrodošla in pomembna tudi za splošno ozračje in duhovno rast- marsikdo je namreč prav prek  glasbe in petja v zboru poglobil krščansko vero. In nenazadnje: zbor je lepa priložnost za mlade in starejše, da sodelujejo pri delu v župniji in sooblikujejo bogoslužje. V zboru se človek nauči poslušati drugega- tako takrat, ko poje, kot tudi v družabnem delu. Zbor je skupnost. Niti ene institucije ni, ki bi tako načrtno gojila in v svoje življenje vsadila zborovsko petje kot ga Cerkev. Seveda pa to še ne pomeni, da je stanje zborovskega petja v vsaki župniji rožnato. Marsikje se spoprijemajo s težavami zaradi pomanjkanja pevcev, drugod nimajo zborovodje, ponekod odnosi med župnikom in zborom niso taki, kot bi morali biti, marsikje imajo težave zaradi menjave generacij. Petje na koru je večkrat nekakšen ekshibicionizem, razkazovanje; pevci se kažejo, kakor da bi imeli koncerte. To je zelo zgrešeno. Včasih jih je težko prepričati, da so liturgični sodelavci in da morajo povezovati ljudi z dogajanjem na in ob oltarju. Zato sta sv. Frančišek in sv. Klara šla tako daleč, da sta hotela preprečiti poudarek na melodiji in petju; da bi prišla do izraza vsebina, sta odklonila melodije.

Vsak župnik in župljan se rad pohvali s kakovostjo zbora, teže pa ga je moralno podpirati, jih spodbujati in če nam je Gospod dal pevski talent, se po svojih močeh tudi zanj žrtvovati.  Samoumevno se nam zdi, da imamo v župniji pevski zbor, še bolj samoumevno je, da dobro poje, pozabimo pa, koliko ur prostega časa pevcev je treba, da zbor poslušljivo zazveni. Na tem mestu priznajmo, da svoj domači cerkveni pevski zbor premalo vrednotimo. Glasba in petje v cerkvi nista sama sebi namen. Sta sredstvo in ne cilj. Glasba mora odgovoriti na liturgično dogajanje, med korom in oltarjem je potreben tesen stik. Cerkveni glasbeniki morajo vedeti, kdaj in zakaj kaj zapojejo, tudi, kaj zmorejo, potrebno pa je tudi sodelovanje in zaupanje duhovnika in seveda veliko potrpežljivega dogovarjanja. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na cerkveno občestvo. Nekdo je zapisal, da je namen cerkvene glasbe utelesiti pravo tišino občestva in da je petje, ki ne prispeva k poslušanju tišine, prazno. Sv Avguštin je upravičeno zapisal: »Novi človek ve, kaj je nova pesem. Petje je izraz veselja, in če smo še bolj pozorni, je izraz ljubezni.« Zato, pristopi v svetišče k božji službi z veseljem do Gospoda. To naj velja tudi za cerkvene glasbenike, saj »bis orat, qui bene cantat«- kdor dobro poje, dvakrat moli, pravi sveti Avguštin. Zato, »si vox est, cantat«- če imaš glas, poj (Jacobus Gallus). A peti je treba predvsem s srcem.

Spoštovani, v naši župniji se trudimo za lepo zborovsko petje, tako starejši kot mlajši, da bi naša bogoslužja, predvsem praznična, bila čimlepša. Prepevati v cerkvenem pevskem zboru je zelo častno dejanje tako pred Bogom kot pred ljudmi. Vedimo, da prinaša, zaradi naše posebne žrtve za Kristusov vinograd, posebne milosti za posameznike in njihove družine, če si  tudi sicer v vsakdanjem življenju prizadevajo živeti pravično in kar se da Bogu zvesto življenje. Oznanjevalna moč »božje glasbe« in petja je namreč velika.

Zato se ob tej priložnosti iz srca zahvaljujemo vsem vam že sodelujočim pevkam in pevcem, zborovodjem cerkvenih zborov, obenem pa na začetku novega pastoralnega leta prijazno vabimo, da se pridružite našim pevskim zborom, da bomo tako v večjem številu slavili nebeškega Očeta.

Videmski patri