Če štejeta cerkev sv. Janža v Dravinjskem Vrhu in sv. Vida že častitljiva stoletja, pa cerkev sv. Družine na Selah nima takšne starosti. Ta je nastala iz čisto praktičnih potreb – iz potreb pastorale v določenih vaseh. Te so bile na nek način povezane med seboj kot upravne enote, o čemer pričuje že Janischeva Topografija iz 19. stoletja. Če hočemo pogledati zgodovinsko pot tega svetišča, moramo razdeliti to obdobje na tri sklope: gradnjo in posvetitev nove cerkvice, čas tipanja in iskanja župnijskega doma ter obdobje po njegovi dograditvi. Ob tem se moramo zanesti na župnijsko kroniko, kjer velja, kakor pri vseh župnijskih kronikah, da ni noben podatek preveč.

Na Selah je bila šola ustanovljena leta 1874, delovati pa je začela šele 1880. leta, najprej kot enorazrednica, pozneje kot dvorazrednica. V vasi je bil mlin, gostilna in pozneje tudi oljarna, imeli so tudi gasilsko društvo. Ljudje so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, ribištvom ter delno vinogradništvom, saj so imeli bogatejši svoje koščke goric ali vrhe po sosednjih, že haloških hribih. Nič čudnega, da so začeli pogrešati v večji bližini kapelo ali manjšo cerkvico. Če pogledamo geografsko, so imeli s Sel do Ptuja kakih 7 km, do videmske župnijske cerkve 4 km, do Lovrenca 5 km in do Ptujske gore 6 km. V primerjavi z nekaterimi vasmi okrog Ptuja ali sv. Urbana sicer to ni tako strašno daleč, vendar dovolj, da se goreča želja izpolni. Takratna kronika sicer natančneje ne opisuje prvih začetkov, pa vendar toliko, da si lahko ustvarimo približno sliko.

Pod občino Trnovec spadajo na prelomu 19. v 20. stoletje tri vasi: Trnovec, Sela in Barislovec, pozneje še del Zgornje Pristave ter del Popovcev. V župnijski kroniki piše: »Občina Trnovec ima tri vasi: Trnovec, Sela in Barislovec. Vsaka je hotela postaviti posebno kapelo za se, a pomenili so se, da postavijo kapelo v šoli na Selah, da bo mogoče služiti šolarjem sv. mašo, tudi to se ni izgovorilo, kar so nekateri možje predlagali, naj se rajši postavi mala cerkvica in zgodilo se je tako, ker je Marija Kovač v Barislovcu v ta namen sporočila znesek 2000 K. Cerkev je postavil zidarski mojster Franc Celotti v Ptuju za … 9552 K 67. Les, pesek, kamenje in drugo so navozili domačini brezplačno. Glavni oltar je postavil akademski kipar Alojz Progar v Celovcu za … 1437 K. Zvonove je vlil M. Samassa v Ljubljani za 1384 K. Prostor na katerem stoji cerkev, sta darovala in izročila občini Trnovec zakonca Janez in Marija Orovič, posestnik in krčmar na Selah. Vsa cerkev in vsa naprava, mašno oblačilo, mašne bukve, kelih, monštranca, nebo in bandere in drugo je stalo čez… 15000 K v denarju brez tega, kar so ljudje darovali v lesu, kamenju, vožnje in drugo. Nebo, ki je stalo 600 K, je daroval Jernej Rogina, kmet v Pobrežju št. 2.«

V cerkvici najdemo letnico 1902, kar bi naj bil začetek gradnje, vendar beremo v kroniki: »5. maja 1901 omenjenega leta položil se je temelj za novo podružnico v Selih. Dne 12. majnika 1904 je bila redka cerkvena svečanost v Selah, kjer so premil. g. knezoškof Dr. Mihael Napotnik posvetil novo pozidano cerkev na čast sv. Družini«.

Potrditev, da je bila cerkvica res posvečena leta 1904, nam podajajo šematizmi lavantinske škofije od 1905. leta naprej, najprej v nemškem, po 1918. letu pa v slovenskem jeziku.

Župnijska kronika navaja tudi pravice Selanov, »da imajo po uredbi lavantinske škofije pravico popolne Božje službe šestkrat na leto, in sicer: na velikonočni ponedeljek, 3. nedeljo po Veliki noči, 3. nedeljo po Telovem, na Anino nedeljo, na nedeljo po Velikem Šmarnu, na Mihalovo nedeljo. Poleg tega so še naslednje pravice in dolžnosti:
1. Vsak mesec naj bi bila eno nedeljo s. maša na Selah

2. Vsak teden še šolska maša z veroukom.«

Med svetovno vojno je bila na Selah le nekajkrat sv. maša. Duhovnik je prihajal od Sv. Trojice. Po vojni so vpeljali eno sveto mašo vsako nedeljo. Mašnik je bil na hrani pri tisti družini, ki je naročila sv. mašo. Tak način je prevladoval vsaj do leta 1979.

Pisec kronike iz 1923 je sicer obžaloval zaplembo zvonov, toda opravičuje ga z žrtvijo za domovino (Avstroogrsko).

Zaradi pomanjkanja prostora okrog cerkvici so leta 1975 odkupili novo zemljišče pri cerkvici za ceno 30.000 din. Ta je bila izplačana prodajalcu Alojzu Muzeku 29.12.1975. V peti točki pogodbe je poudarjeno, da je prodano zemljišče bremen prosto in ga prodajalec takoj takega izroči kupcu v last.

»Čemu zemljišče cerkvici?« se sprašuje takratni kronist in poudari: »Število župljanov iz vasi, ki gravitirajo k Selam, še vedno narašča. Treba bo misliti na novo večjo cerkev, to tembolj, ker je strop sedanje lesen in že dotrajan. Na kupljenem zemljišču bo treba postaviti vsaj začasno kapelo, dokler se ne zamenja ves cerkveni strop. Bog daj, da bi na zemljišču kaj kmalu zrasla nova, večja božja hiša!«

Aprila 1980, je bila prepleskana vsa zunanjščina cerkve na Selah. Zvonik je bil na novo prekrit z bakreno streho in postavljen novi strelovod. Cerkev je bila ponovno deležna temeljite obnove leta 1999. Na Anino nedeljo je imel mašo srebrnomašnik p. Emil Križan. Po maši je blagoslovil obnovljeno fasado cerkve sv. Družine in obnovljen križ pred cerkvijo. Največ zaslug sta seveda imela g. Alojz Muzek in g. Jože Jerenko.

Župnijski dom na Selah

Z zahvalo Bogu se končuje ustanovna ali temeljna listina, ki so jo vzidali v temelje novega župnijskega doma in je vredna, da jo navedemo:

»Leta Gospodovega 1991, ko je bil papež Janez Pavel II, mariborski škof dr. Franc Kramberger, minoritski provincial p. Tarzicij Kolenko, minoritska skupnost sv. Vida v sestavi: p. Emil Križan, p. Jože Osvald in p. Milan Kos, so farani Sv. Vida, Videm pri Ptuju, predvsem farani Sel, Barislovc, Trnovc, Lancove vasi, Zg. Pristave in Popovc, začeli graditi župnijski dom na Selah.

Zidarska mojstra: Jože Jerenko iz Barislovc, Jakob Cebek iz Zg. Pristave, tesarska mojstra: Franc Smolinger iz Sel in Ivan Murko iz Sel in veliko mož, žena, fantov in deklet iz omenjenih vasi.

Bogu hvala! Sela, 5.5.1991«

Župnijski dom na Selah je bil blagoslovljen 17.10.1993. Blagoslov je opravil provincial minoritov p. Maks Klajnšek.