»Vsakemu jasno povem, da bolezen ni samo prekletstvo. Bolezen te spremeni in prevetri tvoje poglede. Po bolezni čisto drugače gledam na življenje kot sem prej. Kronična bolezen ti da nov motiv za življenje, ko se boriš s tako boleznijo in potem vseeno iztržiš še nekaj iz svojega življenja,« pravi p. Tarzicij, ki že dvanajst let hodi na dializo ob tem pa skuša živeti polno življenje kot župnik in redovnik.

P. Tarzicij Kolenko (Videm 50, 2284 Videm pri Ptuju) dodaja, da v bolezni ceniš mnoge stvari. Ki jih prej nisi. »Najprej ceniš zdravje. Dokler si zdrav, se tega ne zavedaš. Ko zboliš, pa začneš razmišljati, o sebi in o svetu. Dvanajst let že hodim na dializo in to trikrat na teden! Poznam se že s sestrami in drugimi bolniki, ki prihajajo tja, saj so vedno isti. Običajno moram na dializi ležati pet ur in pol. Proti koncu komaj čakaš, da bi minilo.«

Bolezen se je začela. ko je pater služboval v Ljubljani »Šel sem na slikanje ožilja in že takrat so mi dejali, da se mi ne obeta nič dobrega, ker mi bodo ledvice prej ali slej odpovedale. Nakazali so mi, da ni več pretočnosti v žilah. Vendar sem stvar 'vlekel' še več kot deset let. Na koncu pa ni šlo več. Tudi so mi dejali. da bi bilo konec z mano, če bi 'potegnil' samo še nekaj dni.«

Toda spomini na začetek dialize so težki: »Ko sem začel z dializo, je bilo zelo hudo. Kar tragično. Mislil sem si, da je sedaj konec in da nimam kaj več početi kot duhovnik, ker pač ne bom mogel mič več delati. Sestre na dializi so me tolažile in mi vlivale poguma, da se bom privadil in da bom še lahko delal. Leta 2005 sem začel hoditi na dializo. V tistem času sem bil župnik na Ptuju in sem še zidal minoritsko cerkev. Počasi sem tudi sam začel ugotavljati, da lahko še vedno kaj naredim.

« Pa še eno stvar mu je dejala medicinska sestra: »V začetku vas bo zanimala televizija in jo boste med dializo gledali. Potem pa vas bo to malo minilo.« Dejansko je pater imel prve dialize ves čas v rokah daljinec. Sčasoma pa ga je televizija vse manj zanimala. »Počasi se gledanja televizije naveličaš tudi zato, ker imam dializo velikokrat popoldne, ko je 'mrtev čas' za ta medij. Potem sem začel nositi s seboj knjige. Pozneje pa sem spoznal, da lahko tisti čas tudi sicer koristno izkoristim. Med dializo imam desno roko prosto in zato lahko pišem."

In tako je pater začel pisati priložnostne pesmi in jih zbral v knjigi. Nastala je tudi knjiga Križev pot na dializi. »Križev pot je nastal iz potrebe. Ko sem prišel v Videm za župnika, je bilo leto družine. Odločili smo se, da bomo z zakonskimi skupinami in njihovimi družinami poromali k sv. Ani, kjer je križev pot v naravi. Od takrat vsako leto molimo tam križev pot na cvetno nedeljo. To besedilo križevega pota je ob moji letošnji zlati maši zakonska skupina izdala.«

Knjiga pesmi ima drugačen začetek: »Včasih smo imeli kakšna srečanja ali prireditve: na primer srečanja za starejše ali kakšno zlato poroko in to me je spodbudilo. da sem napisal kakšno priložnostno pesem. Tako je večina pesmi tudi nastala. Zadovoljen sem, da sem srečal prijatelja fotografa, ki je s fotografijami kukavic (divjih orhidej) knjigo opremil. Kukavice iz preprostih travniških tal poženejo in oplemenitijo travnik. Moja želja je bila, da kukavice oplemenitijo tudi mojo knjigo. V knjigi križevega pota pa so slike iz naše cerkve, ki jih je naslikal Janez Mežan. Seveda je na dializi marsikaj doživel. Na dializi srečaš različne ljudi: eni se jezijo, drugi preklinjajo, tretji opravljajo druge ljudi. Nikoli ne bom pozabil dveh žensk, ki sta uro in pol neprenehoma opravljali. Zelo težko sem tisto pošlušal in zato sem štopal. Seveda nikomur nič ne zamerim. Pater pa sklene da sedaj·ko ima med dializo bolj mir, lahko meditira in moli.

Bolezen od njega zahteva tudi načrtovanje dela, kajti ne more se zanašati, da bo lahko stvari naredil zadnji trenutek Oznanila ter pripravo na nedeljsko mašo ter drugeobveznosti mora opraviti pred nedeljo, saj se lahko kdaj vrne domov utrujen in izčrpan in bi tak ne mogel delati.

»Delo ti pomaga. da ne misliš skozi na bolezen, ampak si prizadevaš, da bi še kaj naredil »zatrjuje pater in on je meb.boleznijo še veliko naredil. Tako je že kot bolnik vodil gradnjo cerkve na Ptuju. »Ko sem končal gradnjo minoritske cerkve na Ptuju, so me predstojniki leta 2006 premestili v Videm. Ko sem prišel sem, sem nekaj let opravljal še dekansko službo. Sicer pa je na župniji veliko dela, saj šteje več kot pet tisoč vernikov. Imamo kar tristo otrok pri verouku. Ko sva zadnjič s katehistinjo končala verouk. se je iz obeh razredov vsulo veliko otrok. In dejal sem: »V nekaterih župnijah nimajo v vseh devetih razredih toliko veroučencev, kolikor jih sedaj gre pri nas od verouka!« Do odhoda kaplana smo imeli tudi več mladinskih skupin. V poletnem času mašujemo, ko se vrnem z dialize, v zimskem času, ko je maša prej, pa moram maševati sam. kar mi ravno ne odgovarja, a je treba potrpeti.«

Letos je p. Tarzicij zlatomašnik. »Po posvečenju sem bil dve leti kaplan v Sostrem, dve leti v Dornavi, štirinajst let na Ptujski Gori, devet let provincial in sem bival na Zaloški cesti v Ljubljani. Ko sem končal to službo, sem prišel za župnika na Ptuj in tam graditi cerkev.« Ne pretiravamo, če rečemo, da je s to cerkvijo življenjsko povezan. Kot otrok sem sicer skakal po tistih ruševinah, a se mi niti sanjalo ni. da bom nekoč obnovil tisto imenitno cerkev.« S cerkvijo so povezani njegovi prvi otroški spomini: »Leta 1945 sem bil star tri leta. Dan pred sv. Tremi kralji so minoritsko cerkev na Ptuju bombardirali. Stanovali smo kakšne štiri kilometre s Ptuja in se je slišalo bombardiranje in potem videlo dim. Čez nekaj časa je nekdo prišel iz mesta in povedal, da je cerkev porušena. Ljudje so prišli skupaj in nekateri so jokali drugi molili, vsi pa bili negotovi, kaj bo sedaj brez cerkve. To je moj prvi otroški spomin. Uradno so jo bombardirali zavezniki. K meni pa je prišel neki človek, ki je bival v Kopru, in je kot otrok bil priča bombardiranju cerkve. Zagotovil je, da stoji z vso svojo osebnostjo za izjavo, kako je videl letala, ki so imela rdečo zvezdo!«

Po vojni cerkve niso pustili popraviti in pozneje so tam celo zgradili pošto. »Ko so se patri vrnili iz pregnanstva, so našli ruševine cerkve in samostana. Potem so začeli odstranjevati ruševine in so potem material razdelili. Tisto, kar bi bilo uporabno, so spravili k samostanu.« Toda pozneje so nacionalizirali samostan in pobrali ves uporabni material ter z njim gradili zadružne domove!

»Leta 1968 sem imel novo mašo na samostanskem dvorišču, kajti vse večje stvari so se dogajale tam, nedeljske maše pa so bile v samostanskem refektoriju, kjer se je gnetlo ljudi! Leta 1992 sem prišel za župnika na Ptuj in takrat so začeli govoriti, da se pošta namerava seliti, saj so dosedanji prostori premajhni zanjo.« Patri so zaslutili, da je sedaj priložnost, da bi na temeljih stare cerkve začeli graditi novo. Pogoj je bil, da mora biti zunanjost cerkve taka kot je bila nekoč, da bi se vklapljala v okolico. In pater začne odstirati težavo za težavo, na katere je naletel pri gradnji. Najprej je bil brez denarja. A za začetek so uspeli prodati samostanski travnik. To je bila osnova, da so sploh lahko začeli graditi. Največja težava se je pokazala, ko bi morali minoriti občini plačati takratnih 800 tisoč mark za vso infrastrukturo, ki jo je ta naredila za novo pošto. To pa je bila vsota, s katero so patri zgradili skoraj celo cerkev. Denarja pa nikakršnega! Pater zatrjuje, da je bila to največja preizkušnja! Tudi drugi patri so bili proti, da bi 'plačevali' to, kar je bilo že njihovo. Z občino so iskali in našli rešitev. Patri so dali nekaj zemlje za gimnazijo, ter odstopili še nekaj drugih parcel. Prav tako so denar 'skompenzirali' s študijsko knjižnico, ki je imela prostore v zgornjem delu samostana.

Težave se s tem niso končale. Nastopile so s fasado cerkve, a tudi te so rešili in tako se po patrovih besedah cerkev lahko pohvali z najlepšo baročno fasado v Sloveniji in kot največji restavratorski projekt v naši državi Seveda je potem sledilo notranje opremljanje cerkve. »Za vitraje je poskrbela Mira Ličen Krmpotić, s katero smo že prej dosti sodelovali, in je svoje delo dobro opravila.« Zato se ne bomo čudili, da je p. Tarzicij kot zlatomašnik prav v tej cerkvi obhajal ponovitev zlate maše in da se je udeležilo veliko ljudi. Podobno je bilo tudi v Vidmu, kjer je sedaj župnik. Tudi v Vidmu kljub bolezni ni miroval: »Postavili smo nove orgle, obnovili notranjost cerkve, jo podaljšali… Imamo načrt obnoviti sarkofag svetega Donata, ki ga imamo v naši cerkvi. Leta 1750 je papež župniji daroval relikvije tega svetnika. Dogodek je povezan z romarji, ki so vsako leto romali na vrh Donačke gore v cerkev sv. Donata. Leta 1741 se je zgodila velika nesreča: med mašo je strela udarila v cerkev in 62 ljudi je bilo mrtvih. Menda sta ostala živa kaplan in župnik, ki sta bila na drugi strani. 59 ljudi je bilo iz Vidma. Seveda je po tisti nesreči zavladala velika žalost in papež je v tolažbo župniji poklonil relikvije sv. Donata.«

na obisku je bil Božo Rustja
(vir: revija.ognjisce.si)