02.01.2009: Bruselj, Belgija

Objavljamo potopis duhovnika Andreja Golčnika, ki je bil z mladimi na Evropskem srečanju mladih, romanju zaupanja na zemlji, ki ga v sodelovanju s posameznimi lokalnimi Cerkvami ter številnimi mladimi prostovoljci že 31. leto pripravlja ekumenska redovna skupnost bratov iz Taizéja.

Prvi dan

V nedeljo 28. 12. Se je na brezjah pri Mariji popoldan ob 14.30 zaustavilo 11 avtobusov mladih nadebudnih kristjanov iz vseh koncev in krajev naše Slovenije. Zbrali smo se namreč pri skupni sveti maši ob začetku našega romanja v Bruselj, kjer letos poteka romanje zaupanja na zemlji, ali Taizejsko novoletno srečanje mladih. Sveto mašo je daroval celjski škof g. Anton Stres, ki je v pridigi potegnil vzporednico našega romanja z begom svete družine v Egipt. Vsi so v družini v manjšem ali pa širšem pomenu besede. V vsaki družini pa ima vsak svoje poslanstvo in svojo nalogo. V družini se mora vsak znati tudi marsikdaj odpovedati sebi da drugi lahko naredi korak naprej. Mladi romarji smo na nek način podobni sveti družini, ki je bežala v Egipt. Mi sicer ne bežimo v Bruselj, ampak tudi mi s seboj nosimo Jezusa. Ta Jezus, ki je v vsakem izmed nas se lahko na tem romanju okrepi in zraste lahko pa ostane na istem. Škof nas je povabil naj vsi omogočimo na em romanju, da se bo Jezus v nas krepil.

Po sveti maši je g. škof podelil še poseben blagoslov romarjej in nas tudi na ta način priporočil za srečno vožnjo. Na brezjah pa je vse udeležence čakalo še manjše presenečenje, namreč sveti Miklavž je za vsake udeleženca pustil posebno peno ali »podritnik«, da bomo lahko vsi romarji povsod sedeli na mehkem in toplem. Ko smo darila razdelili po vseh avtobusih, pa se je začela čelonočna vožnja proti Bruslju.

Potovali smo zelo hitro, ker je bil promet zelo tekoč in ceste brez posebnosti, tko, da smo morali povečati število postankov, da slučajno nebi bili prekmalu na našem cilju. V ponedeljek zjutraj ob sedmih smo tako že bili v Bruslju, kjer so nas prejeli naši prijatelji, ki so odšli z pripraqvljalno skupino že dva dni pred nami v Bruselj. Ko smo dobili vsa potrebna navodila in seveda vsak svojo »župnijo«, se je začelo veselo iskanje po zemljevifih in ugotavljanje katera smer in kateri tramvaj ali podzemna železnica je prava, da nas bo pripeljala do župnije kamor so nas nastanili. Tudi to smo zelo hitro ugotovili in okoli devete ure že začeli prihajati po vseh župnijah po Bruslju in tudi okolici. Ponedeljkov dan je bil skoraj v celoti namenjen spozanvanju naših gostiteljev, ki so nas prejeli pod svojo streho za teh nekaj dni. Ob 17.30 pa smo se vsi zbrali v »Brusels expo« kjer nas je čakala večerja in po večerji smo se vsi udeleženci srečali pri molitvi skupaj z Taizejskimi brati. V drugem delu molitve nas je brat Alojz nagovoril predvsem o našem odnosu do življenja. Pred nekaj meseci so imeli bratje »romanje zaupanja na zemlji« v Afriki in sicer v Keniji, kjer se je zbralo 7.000 mladih iz 15 afriškoh držav. Ti mladi so brate pozvali naj evropejcem povedo, da moramo spremeniti naše odnos do življenja. Ona v Afriki veliko trpijo tako in drugače, pa kljub temu zelo cenijo življenje. Mi v evropi pa imamo vsega dovolj, pa življenja ne znamo ceniti. Kristjani smo poklicani in celo dolžni, da spreminjamo ta odnos do življenja. Pri krstu smo dobili posebno poslanstvo, da gradimo drugačne odnose, ki niso pogojeni z zgodovino ali nevem čemu. Potrebno je solidarnost začeti živeti. Več o vsem dogajanju pa povedo tudi fotografije.

Drugi dan:

Že skoraj čisto domači. Drugi dan v Bruslju smo se romarji počutili že veliko bolj domače, saj smo vsaj del poti tramvaja ali podzemne železnice že poznali. No večina vsaj ni imela večjih težav, ko smo se po jutranji molitvi in delu po skupinah odpravili proti expoju. To je bil nekako prvi dan, ko smo v celoti začuli ta utrip taizejskega srečanja. Zjutraj se vsi zberemo v župnijski cerkvi, kjer smo nastanjeni, kjer imamo skupno molitev po molitvi pa pogovore v različnih mednarodnih skupinah. Letošnje gradivo pogovor je skozi vse dni Pismo iz Kenije, ki ga je br. Alois napisal za to priložnost vsem udeležencem. Zastavili smo si dve vprašanji in sicer: Kaj me v mojem življenju radosti, kaj me postavlja pred izzive? In kje najdem pogum, da sprejmem svoje omejitve. Na kosncu pa smo si izmenjali še izkušnje, kaj pomi sprejti življenje kot dar. Čas, ki smo ga imeli namenjenega za pogovr je zelo hitro minil, tako, da smo mo morali kmalu vzeti pod pod noge in zemljevide v roke in se odpraviti proti skupnim prostorom v expoju. Po kosilu smp ri opoldanski molitvi skupaj z brati razmišljalo o Pavlovem zapisu: »Božji Sin Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, (…)ni postal »da« in hkrati »ne«, ampak se je v njem zgodil »DA«. Vse božje obljube imajo v njem svoj »DA«. (2Kor 1, 19-20a). Tudi mi se moramo vedno odločati za DA. DA življenju ne smrti, DA veri, DA ljubezni ne sovraštvu, DA misu ne nasilju, DA zaupanju. Vse to lahko naredimo v ljubezni, ki nam omogoča da smo to kar smo in da tudi drugega sprejemamo takšnega kakršen je. Po končani molitvi smo se zopet »porazgubili« po devetnajstih različnih delavnicah, ki so se odvijale po vsem Bruslju. Ob 18.00 smo se zopet zbrali pri skupni večerji in nato večerni molitvi pri kateri nas je br. Alois povabil, k poglobljenemu branju Božje besede, kajti ta Božja beseda se je učlovečila in postala človek. V Božji besedi se srečujemo s Kristusom, On prihaja v naša srca, dovolimo mu da se naseli v nas. Odprimo mu vrata naših src, da bo On lahko v naših srcih odprl vrata nebeškega kraljestva. Taizejska skupnost bo v letu 2009 natisnila milijon svetih pisem v kitajskem jeziku in jih poslal kristjanom na kitajsko, ki nimajo dostopa do Božje besede. Po končanem razmišljanju je brat Alojz pozdravil tudi posebne goste, ki so se udeležili molitve in sicer predstavniki Evropske komisije in parlamenta in še posebej princeso Margerito. Po končani molitvi, ki se je zaključila z molitvijo ob križu smo se zopet odpravili proti našim gostiteljem na vse konce Bruslja in okolice.

Tretji dan:

Silvestrovo malo drugače. Na svetega silvestra se je naš »urnik« pričel ravnotako kot vsa drugi dan. Zjutraj molitev po župnijah in nato pogovor po skupinah. Pogovarjali smo se ob vprašanjih: Si kdaj dopustim, da se moji projekti in načrti podrejo ali spremenijo? Sem kdaj začutil, da bi me k temu vabil Bog? Je občutek notranje praznine kdaj lahko pozitiven? Kdaj sem nagovorjen, da zaradi ljubezni presežem samega sebe? V kakšnih situacijah v svojem življenju sem povabljen, da naredim več, da naredim bolje, ali da naredim drugače? Po končanih pogovor smo se zopet odpravili proti expoju kjer nas je že čakalo kosilo (kruh in kakšne salame, sir, mandarine, voda in nekaj sladkega). Po kosilu so zopt potekale razne delavnice kot naprimer: Kako prepoznati božji klic, razmišljanje z bratom iz Taizeja; Lepota pete molitve; pogovor z raznimi predstavniki Evropskega parlamenta na temo Nov zagon za Evropo; odkrivanje darov in talentov v sebi; Pogovor o mednarodnih vprašanjih; obisk evropskega dela Bruslja; obisk starega dela Brusla in podobno. Skratka dovolj idej in vzpodbud za vsakega udeleženca. Ob 17.30 uri so se proti expoju zopet začele valiti velike množice mladih, ki soprihajali na večerjo in k večerni molitvi. Za večerjo smo vsak dan dobil nekaj toplega ponavadi razne paradižnikove ali fižolove juhe v konzervah. Pri večerni molitvi smo prisluhnili razmišljanju brata Alojsa, ki se je, v vojem razmišljanju, naslonil na jezusove besede: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.«(Jn 10, 1b-11). Pozval nas je da se moramo tudi mi odločiti za življenje. Mladi smo poklicani, da spremenimo svet. S svojo odločitvijo za živlejnje lahko spreminjamo svet. Na srečanju v Keniji so mladi prosili brate naj spodbudijo evropejce, da morajo biti odprti za življenje. Da morajo evropi ponovno prinesti Kristusa. Po končani molitvi je brat Alojz znova pozdravil nekater goste, tako cerkvene kot tudi politične veljake, ki so udeležili molitve. In ker je že navada, da na silvesterski večer brat Alojz napove naslednje srečanje, tudi letos ni bilo drugače. Naslednje srečanje bo potekalo od 28. 12. 2009 do 1. 1. 2010, v mestu Poznan na Poljskem. Ko je brat Alojz izgovoril te besde je v vseh treh dvoranah, kjer je istočasno potekala molitev, nastalo huronsko ploskanje, žvižganje, vriskanje in nepopisno veselje vseh tistih 9000 mladih poljakov, ki so se letos udeležili tega srečanja. Navdušenemu ploskanju kar ni in ni bilo konca. In ko se je že skoraj malo pomirilo, se je iz sosednje dvorane ponovno zaslišalo ploskanje, ki se je nemudoma razširilo v vse tri dvorane. Ko so se predvsem Poljaki, po nekaj minutah malo pomirili, je bilo zopet, ko je prevajalec prevedel Alojseve besede v angleščino vse spet isto. Ploskanje in vriskanje, ki je skoraj dvihovalo streho na dvoranah. Nato je brat Alojs napovedal tudi februarsko srečanje, ki se bo odvijalo na Filipinih in sicer v mestu Manila. S tem seljenjem po vseh celinah poskušajo bratje približati in pripeljati romanje za mir na zemlji v vsako deželo in do vsakega človeka. Po končani molitvi smo se odparavili nazaj na župnije, kjer smo imeli ob 23.00 uri skupno molitev za mir, ki je trajala do 0.00. Po končanem voščenju srečenega žnovega lta smo se vsi preselili v župnijsko dvorano, kjer se je odvijala novoletna zabavo do druge ure ponoči. Tako smo v novo leto stopili z molitvijo in iskrenimi željami vsakega naroda posebej.

Četrti dan:

Novega leta dan. Na novo leto je bil dnevni red nekoliko spremenjen. Jutranje motve ni nilo, ker smo imeli skupno sveto mašo ob 10.30 na vsaki župniji. Po sveti maši smo se odpravilo do naših gostitelje, ki so nam pripravili izvrstne in izbrane jedi za slavnotno kosilo. Po kosilu smo nekaj časa preživeli še pri naših gostiteljih potem pa smo se odpravili na nacionalno srečanje. Na tem srečanju smo spoznali nekaj mladih, ki so nam hoteli s svojim zgledom pokazati, da so lahko mladi tudi danes in v teh razmerah aktivno uključeni v življenje v Cerkvi. Po srečanju je sledila večerj in večerna molitev, pri kateri se je brat alojs ustavil ob Pavlovih beseda, ko pravi v pismuEfežanom: »Opominjam vas, da živite vredno klica s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrplježivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi vi bili poklicani v enem upanju svojega poklica.«(Ef4, 1-4). Da smo kristjani pomeni, da smo v to poklicani. Na ta božji klic moramo odgovoriti. Samo takrat, ko odgovorimo na klic postane to naš poklic. Mi smo po značaju kristjani. Naša naloga je, da to zavest prinašamo današnji Evropi. Mladi smo temlj družbe. Verni mladi še toliko bolj. Po končani molitvi smo se zopet odpravili do naših gostiteljev, danes po najkrajši in najhitrejši poti, kajti kratka noč se je že dodobra poznala na naših obrazih.


vir: www.rkc.si